V galeriji Vodnikove domačije v Ljubljani bo v četrtek, 30. avgusta 2018, ob 20. uri odprta razstava videopoezije in vizualne umetnosti, ki jo kurira Dušan Dovč (Zavod za sodobno umetnost SCCA Ljubljana). Na razstavi so predstavljena štiri dela, od tega so kar tri nastala v produkciji programa MKC Maribor (Šalamun je mrtev pika konec debate, Padanja in Ptička – literarni program MKC Črka, Maribor, 2015).
MKC Maribor je doslej sproduciral 25 kratkih video del v okviru programa videopoezija MKC Črke. Pri delih gre za umetniško povezovanje sodobne slovenske poezije avtorjev mlajše generacije z video deli umetnikov različnih profilov, oboje pa je nadgrajeno z zvočno ali glasbeno opremo.
Sodelujoče umetnice in umetniki na razstavi Poezija potrebuje ogledalo: Nataša Berk & Anja Golob, Gorazd Krnc & Peter Semolič, Rene Puhar, Hana Repše, Miha Sagadin & Dejan Koban, Toni Soprano & David Bedrač, Tisa Neža Herlec, IGNORfestival, Stella Ivšek aka VJ 5237, Alenka Pirman in Small but dangers.
Odprtje spremlja videomapiranje Stelle Ivšek aka VJ 5237, ki bo povzela razstavljeno videopoezijo, jo nadgradila s svojimi vizualijami in projicirala na objekt pred galerijo.
Razstavo kurira Dušan Dovč, ki je o izbranih delih videopoezije zapisal naslednje:
»Za razstavo smo izbrali štiri video dela, ki poleg sinestetične izkušnje pesniške besede, podobe in zvoka vključujejo tudi »narativni in izrazni zaplet«, denimo sugestivno naracijo, kinetični tekst, vizualizacijo pesniškega besedila s prikazom napak in redukcijo poezije do njenega izbrisa. Na razstavo smo vključili tudi vizualne projekte, v katerih smo prepoznali asociativne povezave na izbrana dela videopoezije in ki ustvarjajo razširjeno poetično izkušnjo.
Video Shotokan (Gorazd Krnc, poezija Peter Semolič) je metaforični hommage ženski in poeziji. Pesnikov melanholični glas zapeljuje poslušalca, podoba ga vodi v prostor-čas, ki je zabrisan, neujemljiv, kot je nagovor ženski, ki izgineva in uhaja onkraj pojmljivega. Širina pesniških glasov, vizualna raznolikost (od fotografije, ilustracije, risbe do kolaža) in izvirne tipografske rešitve so odlika festivalskih publikacij IGNOR, ki so na razstavi ponujene na ogled in v branje. Tudi poseg v prostor z najdenimi lističi Tise Neže Herlec je prepuščen interakciji z obiskovalci.
Drugačno vizualno razpoloženje je v videu Padanja (Toni Soprano, poezija David Bedrač). Podoba je reducirana na računalniško izpisane črke, grobe, zasekane in padajoče v prostor. Pesem nagovarja ljubimca, njun čas želi biti večen in prostor skladen z vesoljem. Video postaja »kot bel list z belo pesmijo«.
Video Šalamun je mrtev pika konec debate (Rene Puhar, Hana Repše, Miha Sagadin, poezija Dejan Koban) je vizualizacija Kobanovega pesniškega jezika – odlikuje ga prosti verz brez ločil, bogata asociativnost in referenčnost na zgodovino poezije in pesniške kanonične figure, neposrednost in mestoma krutost jezika, v katerem je »poezija zašla v rov brez izhoda«. V videu prevladuje estetika neposredne in statične podobe, kot narativni zaplet pa so ustvarjalci izbrali jezik brez ločil. V videu namreč dekle lektorira pesem, ki jo zdaj beremo skupaj z vsemi napakami oziroma lektorskimi popravki. Napaka je zapisana tudi v delu Alenke Pirman Arcticae horulae, slovar nemških izposojenk v slovenskem jeziku. Ljubiteljsko zbiranje besed je umetnico vodilo onkraj meja umetnosti na področje jezika in etimologije. Pri tem se je načrtno posluževala različnih umetniških postopkov (travestija, performativni javni dogodki), ki so javnost zavedli, da je knjižico sprejela kot referenčen slovar. Razstavljene odprte strani slovarčka opozarjajo na avtoričine (samo)ironične dodatke in na novo označene »napake« slovarskih gesel.
V videu Ptička (Nataša Berk, poezija Anja Golob) je literarni in vizualni prostor skrajno reduciran v statično in zamegljeno sliko ter v trenutek, ko pesniška beseda umolkne in ostanejo le še kretnje. Pesmi niti ne vidimo niti ne slišimo, lahko jo le slutimo, razberemo z ustnic performerke. Podobno je umetniška dvojica Small but dangers (Mateja Rojc, Simon Hudolin Salči) »prikrila« zgodbo črno-bele fotografije Loga pod Mangartom, saj jo lahko razberemo le iz dodatnih virov. Stella Ivšek aka VJ 5237 pa bo na odprtju razstave nadgradila videopoezijo s svojimi vizualijami in jo mapirala na objekt pred galerijo.
Tako kot Anja Golob zapiše, da »življenje potrebuje ogledalo«, poezija potrebuje svojo podobo. Vajeni smo tiste, ki jo sami poustvarimo v intimni bralski izkušnji. V galeriji smo z videopoezijo in drugimi vizualnimi projekti poeziji poskusili nastaviti več različnih ogledal.«
Razstava bo na ogled do 28. septembra
