Literarni portal MKC Črke

Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke: Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 

Avtor karikature: Jakob Klemenčič

 

Foto: Gregor Salobir

Matic Ačko (1991) je oblikovalec, glasbenik, pesnik, performer in vsestranski ustvarjalec, ki se je s poezijo prvič resneje srečal v srednji šoli, od leta 2017 pa se resneje ukvarja tudi s slamovsko poezijo. Deluje kot vodja slemovske skupine Slam zverine, ki v sodelovanju z Mladinskim kulturnim centrom Maribor prireja mesečne večere slemovske poezije v Mariboru. Poleg poezije občasno piše tudi kratko prozo in besedila. Leta 2021 se je udeležil evropskega prvenstva v slamovski poeziji v Bruslju, kjer se je uspešno kvalificiral za svetovno prvenstvo, na katerem je leta 2022 nastopil kot prvi Slovenec. Pred izidom je njegov pesniški prvenec Rekviem za sneg, ki bo v začetku leta 2024 izšel pri MKC Maribor.

Foto: S. Polhek

Jakob Klemenčič (1968) se s stripom ukvarja od mladih let: prek srednješolskega časopisa in mladinskega tiska ga je pot vodila do sodelovanja pri ustanovitvi stripovske revije Stripburger, kjer je nekaj časa sodeloval kot član uredništva. V stripu so zanj najbolj značilne kratke zgodbe, ki jih je poleg Stripburgerja objavljal v mnogih slovenskih in tujih revijalnih in knjižnih stripovskih antologijah, nekaj pa tudi v obliki samozaloženih brošuric malega formata, t. i. »mini-comics«. Poleg stripa se ukvarja tudi z ilustracijo (periodika, knjige, muzejske razstave), slikarstvom in grafiko. Imel je pet samostojnih razstav (Slovenija, Francija, Brazilija), s svojimi stripovskimi deli pa je sodeloval tudi na veliko skupinskih razstavah.


ozelot

Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke: Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 

Foto: osebni arhiv avtorice

 

𝐒𝐚𝐫𝐚 𝐍𝐮š𝐚 𝐆𝐨𝐥𝐨𝐛 𝐆𝐫𝐚𝐛𝐧𝐞𝐫 (1994) živi in dela v Mariboru. Deluje kot kustosinja, umetniška kritičarka, fotografinja in pisateljica. Izdala je dve pesniški zbirki; 𝐺𝑛𝑖𝑗𝑜𝑐̌𝑒 𝑟𝑜𝑧̌𝑒 in 𝐷𝑖ℎ𝑜𝑡𝑜𝑚𝑖𝑗𝑎 𝑑𝑖ℎ𝑎𝑛𝑗𝑎. Objavlja na različnih slovenskih portalih in revijah, njena poezija pa je bila vključena tudi v antologijah 𝑀𝑖𝑙𝑖𝑚𝑒𝑡𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑙 ter 𝑆𝑟𝑐𝑎 𝑣 𝑖𝑔𝑟𝑖.


Adoración

Obešam brisače

in razmišljam,

da so mojega psa poimenovali

po zmrzali, ki jo je komaj preživel.

Če bi mene poimenovali po tem sistemu,

bi nosila moško ime.

Takrat jo začnem pogrešati.

To ugotovitev, ji hočem povedati,

smejala bi se

in potem to povezala z neko teorijo,

ki je ne poznam.

Sploh nisem vedela,

da so stvari resne,

dokler me ni objela čez hrbet

pred risbo Alme Karlin.

Ustnice so bile tako blizu vratu,

da je bila snovnost samo predlog.

Redko se mi zgodi,

da ne vem kaj storiti.

Takrat nisem niti vedela,

kako oditi iz galerije, zato sem obsedela

in z njo gledala stropno poslikavo.

Zasmehovali sva baročno patetiko

in spačeni heroizem konjenice.

Naš barok v Španiji je mehkejši, mi reče

Vem, ampak tokrat prvič razumem zakaj.

V predihanem zraku čutim poljub

in se ga na smrt bojim.

Bojim se ga, ko me v kavarni objame čez ramena

in s prstom drsi po koži.

Nehaj, ne morem razmišljati

in edino, na kar sem ponosna, je, da znam razmišljati.

Tudi ona se boji vsaj toliko

kot vojaki na stropu.

Jutri odhajam, mi reče.

Vem, ampak tokrat prvič razumem.

Ne smem dovoliti, da me poljubi.

Lažje je preživeti nekaj,

kar nikoli ne postane mehko.

 

Kosti

Danes sem videl tvoje kosti, je rekel, ko je zaključil z zamolčevanjem pomembnih podatkov. Povedal mi je, da je z mamo hodil gledat balet in opazoval kosti, ki so se kazale tudi na prsih plesalk, to ga je pretreslo. Tudi moje se vidijo, sem mu povedala včeraj. Bila sem plesalka, vendar to ni razlog zanje. Čudež je, da so te kosti še vedno pokrite s kožo, glede na to, kako sem jih razgalila. "Ko jih vidiš, se vprašaš, če je z osebo vse v redu, veš?" je rekel. Ja, vem. Vem, kako se osredotočimo na kosti problematike, da bi razumeli implikacije. Vem, da v svojih nosim tudi materine kosti, njeno zapuščenost, ki je postala tudi moja, še preden sem se rodila.

Vedno sem občudovala, kako uspešni so moški pri racionalizaciji, razčlenjevanju in okrasitvi svoje domnevne plemenitosti. Slepe pege so pri njih prominentne, ker jih nihče ni prisilil, da bi z odprtimi očmi zrli v peščeni vihar, nič jim ni brazgotinilo roženice in prilagodilo vida. Lahko naredim to, kar počnejo vsi drugi, se nasmehnem, prikimam in grem naprej. Nekoč sem nekoga prosila, naj poskrbi za to krhko stekleno stvar, ki sva jo ustvarila in prej si bom iztrgala jezik iz ust, kot to storila še enkrat. Vidim krhke steklene stvari in lahko tudi pobiram drobce stekla, ne da bi se porezala. To je veščina, ki sem jo izpopolnila. Ne govorim več veliko, pustim pa, da se vse vpije vame in počasi odteče. Moje kosti so polne. V redu je.

 

Črna kava in lokum

Najbolj sladek je ameriški sen

vtkan v vsak delec tkiva

nove generacije.

Empatija je prisotna,

odzivi, izhajajoči iz nje,

pa naučeni

in do zadnjega možnega trenutka zamolčani.

Izkušnje gredo od točke A do točke B.

Sledi konkluzija

in motivacijsko sporočilo.

Preveč simetričnosti

se namesto v lepoto

hitro spremeni v kič

in preigravanje morale.

Zakaj balasta ne raztrgamo sproti

in ne razbijemo kozarcev,

če priložnosti kar kličejo po tem?

»Poskusi turško kavo, ko prideš v Mostar.«

In zraven lokum.

Vedno se nekje srečata črna kava in lokum

in se za trenutek stopita na jeziku.

Za tiste, ki se nismo učili

o logičnih utopijah,

se marsikaj ne dovrši in sklene

in potem uživamo v pekočini.

 

Kirka

Kirka je bila jaz in ona in vse,

sva ugotovili.

Tudi imeli sva vse.

Strehe in rože,

vino in pico

bele vešče in črne misli

bombažne zavese,

bezeg v košari,

kuriran izbor glasbe

in vse je bilo na mestu.

Zakaj se niti v popolnih okoliščinah

ne znam odzvati na nežnost

kot normalna oseba?

Morda jemljem ženske besede

bolj resno od moških

in lažje prenesem nadutega idiota,

ki me na balkonu objame prek pasu, poljubi na čelo

in reče, da dve ženski energiji skupaj ne delujeta,

kot njo, ki mi na balkonu pove, da me ima rada.

In drži, da sva obe katalizator,

jaz pa motnja v grafiki računalniške igrice,

ki vrže piksle iz svojih mest.

Vem, da metafore delujejo točno takole:

vidim divji vrt,

ljubim divji vrt,

sem divji vrt.

Martina Potisk

Literarni portal MKC Črke: Martina Potisk

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 
 

Martina Potisk (1987, Maribor), slovenistka in literarna kritičarka. Leta 2011 je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru. Leta 2018 je doktorirala iz literarnih ved. Od leta 2012 dalje pisala literarne kritike (Mentor, Literatura, Dialogi, Sodobnost, Radio ARS, Delo). Leta 2019 je prejela Stritarjevo nagrado za literarno kritiko. Kasneje prisotna v komisijah za Stritarjevo nagrado, nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in Glazerjeve nagrade za področje književnosti. Je članica Društva slovenskih literarnih kritikov.


MUŠICE

 

1.

 

medlim

od dirkanja

za neosvetljenimi mejnstrim plonkci krvavečimi

kamni kolomoni kolodvori kantoni bradatimi

netopirskimi pratetkami petkami kavalirskimi

krem kavicami baklavicami bombonjerami ahja

sredi zvezd

menda dan na dan

matkurja majkemi mijavka tja

v sedem krasnih ah mastnostrastnih basni

zatorej prometej lej dej pogazi zavoj pa pridsm

gor merjasec moj ajma

oh in sploh

neprekosljivo lajat

 

v luno

 

 

2.

 

ne

ni zvezd

mandragorinih gnezd

samo nenasitljivi naprstci

komarji v predpasnikih in pijanska

srepota pred paradoksalnim strelskim

postankom ko bo treba odmetati mrzle

kanje in premostiti pretrgane glasove

na vranje pogreti podstrehi ker

roko na srce

res ne morem

minirati tako eh

majhnih njih

potem ostanem sama

 

do neba

 

 

 3.

 

je janova jasnovidna

pitonka kasandra kolcnila

da kristalno kalno brzim

proti podzemni aurori

borealis hop hejsasa

holadrija drajsasa

pa prec pejmo

 

med merkurjeve

perunike

 

 

4.

 

kje

opa pa je

moja pametna

sestra ki kar 367 dni

presedi platonsko pobratena

z menda mesojedimi diorjevimi

pelerinicami potemtakem pomalem

postane ad acta aha da denimo

nama ni naravno samoumevno

propileje prestavljati

z roso na rami in ne

jaz pravzaprav nisem

99-procentni polistiren

ampak prekleto kartonasto kotiram

v neki kao kleni

 

krzneni kanconi

Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke: Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: Splet

Triandafilos I. Kotopulos je profesor kreativnega pisanja in novogrške književnosti na Univerzi Zahodne Makedonije v Solunu. Je tudi znanstveni direktor ter vodja podiplomskega študijskega programa kreativnega pisanja in vodja projekta Vzgoja za knjigo in kulturo »Bibliologeion« na isti univerzi. Izdal je devet znanstvenih del in več kot sto petdeset člankov v grških in tujih znanstvenih revijah ter zbornikih z mednarodnih konferenc. Organiziral je pet mednarodnih konferenc na temo kreativnega pisanja. Leta 2020 je sodeloval pri sestavljanju novega študijskega programa za predmet književnost v gimnaziji. Je član mednarodnih in grških kulturnih društev, strokovni sodelavec festivalov Patras World Poetry Festival in Larnaka’s World Poetry Festival ter spletne strani Culture Book, predstavnik Univerze Zahodne Makedonije v mednarodni mreži Memità: »Memory, Identity, Integration to Identify Analysis Models in Media Communication« z univerzami članicami iz šestnajstih držav z vsega sveta, predsednik žirije grške pesniške nagrade Jean Moréas, urednik elektronske izdaje revije ΛΕΞΗtanil, redno tudi objavlja v časopisih. Sodeluje tudi s kulturno skupino oddelka za Severno Grčijo Vsegrškega društva paraplegikov.

Doslej je izdal šest pesniških zbirk: Portolan (1999), Edvardi in Alfredi (2012), Podpičja pa to (2013), Boje (2015), Četrt 40, starih, cerkva (2020), 4x4 (2021), in prozno zbirko Novela v 11 krajših in daljših zgodbah (2015). Njegove pesmi so bile tudi uglasbene (cd-ja Razločna pisava, 2016, in Skrito, 2020). Pripravil je dve televizijski oddaji na temo umetnosti pisanja.


TRI PESMI

Kava

Kava ob morju;

turška ali grška

Močna in gosta, kot je pravila Olga – tudi ona se je najbrž postarala

S peno, brez preveč mehurčkov, z gosto usedlino

na plaži v Trigliji, jugovzhodno od drugega največjega mesta

grenka, čisto ta prava kava

peščena plaža in zelena modrina

– kdo drug bi za sem izbral espresso, kdo hladnokrven frape, mlačen pa kapučino in freddo z veliko sladkorja

kava, od katere bo otrpnil domišljavi jezik

dolge ure morja; vsaj pet

isti skrajni občutek

 

Kava ob reki Sakulevas, tokrat medla

dvojna, da se zbudi lagodna lenuška reka.

V skodelici s tankimi robovi, mali Margaritini mozaični kamenčki

Blizu stolnice in v starem Suliotisovem lokalu.

Ampak točno tam. Ne višje, ne nižje

Za ozadje Aristotel in race

 

Kava, ena izmed neštetih, na košarkarskih stadionih;

v papirnatem kozarčku, boljšem od tega, plastičnega;

zadovoljivo pripomore k okusu

Pohujšuje dvojne podbradke, čisto rdeče

Kava opazovalka, tačas ko Vangelisi

komolčijo otroke in upe

Namenjajo, obljubljajo, nastavljajo trenerje in predsednike

človek kot družba, ni nam rešitve

 

Kava z Jo(ano)

tokrat na Krfu – prav sredi Listona

Se mi je samo sanjala ali sva jo res spila skupaj?

Njo samo v vsakem primeru okušam, voham

Ritmična kava, v različnih tonalitetah

Pri tej ni važno, ali je espresso ali grška kava

saj je z njo

Rad jo poslušam v zapuščeni hiši;

oživlja moje peto desetletje,

najemnike in bivše lastnike, že leta odsotne

 

Kava na Karibih, na Barbadosu,

na katamaranu, med plovbo okrog severnega konca,

turističnega, ampak tudi najlepšega

Z mlekom, sladka

 

Kava v New Yorku,

v Central parku, filmska, ameriška

Vlačim jo s seboj k jezerom in telesom iz fitnesa

– kako jim uspeva?

Naivno sem poskusil z marlborom

V vseh parkih so prepovedali vse znamke

Kava kar brez vsega

 

Kava v avtu,

ena izmed neštetih

Zdaj že espresso, nesladkan, prelistan

Pomarančna skorjica na sosednjem sedežu

diši po buhteči pomladi

 

Kava v moji pisarni, na faksu, pritlična,

živčna, ponavljajoča se, brezkofeinska

z veliko ljudmi, telefoni, maili, papirji

Brez enega samega pogleda na gredico nasproti in običajnost življenja

Dvojna v Solunu, skalni golob

v drugem nadstropju sostanovalec Termajski zaliv

 

Kava pri Marii, prijetna, kapučino,

in ena v Bizantinskem muzeju s Savasom,

čvekava, prijateljska

 

Plastična kava iz Mikela

na pogrebu malega

še vedno kadim iste kot nekoč

Nenadoma se jih je večina polila

 

Neskončni mozaik so tvoje kave, Margarita

 

Napačno morje je

Napačno morje je

 

Piši po resnici, si mi reklο, po svoji resnici

brez distance metra in pol ali dveh, brez mask

jasno izražaj čustva, s solznimi očmi,

drugače se οb stiku ne da

 

Na čolnu z utopljenimi mladoletniki ali pa tudi odraslimi

je velik zvezek z morskimi zmaji

nekakšni spisi tistih brez greha;

poglavje, polno sinjih križev

oblačila so zadrževala toploto vrstic

še več dni po obračunu

Ampak tudi ta so zmetali v jame

 

Sprašujem te, kako si se drznilo razburkati

 

Zaslužiš si postati žalost,

senca, ki te bom objokoval, čas znotraj časa,

porumeneti, se otresti svojih morskih ježkov in delfinov

poslušati glagole, ki so te peli, v neskončnem predsmrtnem hropenju

in če si kdaj zaželiš, da bi te spet privzdignilo moje pisanje,

mi pripoveduj, mi obljubi

da boš spregovorilo v istem jeziku kot oni,

nadelo si boš suknjo in zaplulo na globino da ti odpustijo

 

Samo potem te bom razbremenil prepoznanja višnjevih pesmi

 

Železna vhodna vrata

 

Skozi prva vrata vedno stopim ven obotavljaje

 

Spustim se po stopnicah, ne oziram se po sosedih na vrtu zraven, ponavadi so mi vljudnosti odveč

 

Pozdravim oljko, grem mimo vrtnic,

pridem vse do marelice

 

Zaman se Sofia jezi, da je tu zdaj njena murva. Tukaj je rasla čudovita, od sadja težka marelica. In bo za vedno tu

 

Ko odprem stara železna vhodna vrata, me stisne pri srcu.

 

Znotraj so se zamenjali ljudje, čustva, kariere

 

Zunaj nikogar več ne poznam

 

Trudim se za svojo odsotnost

 

Druge so uličice, ki me hladijo, manjše poti, ki se križajo, polne glasbe in likerja ali pa so tako destilirane od pritiska svinčnika

 

Leta so že, kar sem se moral posloviti od zrenja nekega drugega življenja. Trdno sem ga držal za roko in mu prvič zapel. Začutilo je. Nežno se mi je dotaknilo lica, mi pobožalo cmok v grlu. Zajokalo. Odločila sva se, da bova spala ločeno, ampak da bova za vedno živela v isti hiši.

 

Čez dan veliko delam, bežni so večerni pobegi na uličke, na Plakado, k morju in od tam na Glavni trg in spet na Saroko in na začetek cone za pešce. Razideva se na višini Kambiela in spet se spustim z Wolfom od parka Seih-Su do Poligiruja. Še on odide na križišču s cesto Skufá. Tu me oblaja Fredi. Nisem ju še hotel spoznati. Oddaljujeta ju Iliasov smeh, Vasilisov glas, Tzeni in oče na istem vrtu, svojem lastnem, nasproti marelice pa trta

 

Poletni popoldan je, s kavo in sladoledom za otroke.

 

Ne ustavim se, delo imam, pokimam jim, češ da se bom oglasil kasneje

 

Lajež potihne, čim se začnem vzpenjati po stopnicah. Večeri se in zdaj začutim, da bi rad voščil sosedu dober večer in od njega slišal isto. Da je zima in da se že dolgo nisva videla. Ne najdem nikogar, vrnem se nazaj po stopnicah, ni vrta, ni smeha. Neizprosni mrak.

 

Kako težko je obležalo železo vhodnih vrat na mojem življenju …

 

 

Prevedla Lara Unuk


O prevajalki Lari Unuk

Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.