Veronika Dintinjana

Pesnica in prevajalka. Leta 2002 je bila izbrana za najboljšo avtorico Festivala mlade literature Urška. Leta 2008 je postala vitezinja Pesniškega turnirja v Mariboru in osvojila 6. ljubljanski pesniški slem. Septembra 2008 je pri LUD Literatura izšel njen pesniški prvenec Rumeno gori grm forzicij, ki je na 24. knjižnem sejmu dobil nagrado za najboljši leposlovni prvenec. Je organizatorka pesniških večerov Mlade rime, ki jih na Metelkovi prireja KUD Kentaver. Prevaja ameriško in irsko poezijo. Knjižno je objavila prevode izbranih pesmi Louise Glück (Onkraj noči, MK, 2011), Denise Levertov (Proti točki nič, KUD Kentaver, 2014), Ciarana O'Driscolla (Nadzorovanje življenja, KUD France Prešeren, 2013) in knjigo esejev Ursule K Le Guin (Ples na robu sveta, KUD Apokalipsa, 2007). 



Veronika Dintinjana
Sul campo del mare

 

Izkušnja s poti

Začelo se je z Alpami na koncu Celovške,
za tistega pol metra sva porabila celo uro.
Težko opišem vso pokrajino, ki je drvela mimo,
z nama se je premikal le drog avtobusne postaje,
in zvezde.

Buonconvento, Toscana


polje sončnic s sklonjenimi glavami
obrazi svetnikov na zlatem ozadju
požeto žito, jasno nebo, oleandri ob cesti
toplo in težko preobilje
zadnji krajec poletja


Levi na pročelju katedrale

Tretjerazredni marmor so načeli dež, 
mraz in vročina; podobni so
vrhovom valov, za hip
privzamejo obliko
in že se razpustijo
                             v peno.
Smehljajo se.
Morda vejo, da kopnijo.


Sv. Frančišek

rasti v nebo, 
dokler ne postaneš drevo

poln prebranega dežja in prhke zemlje

kaj ti more veter,
ko se odeneš v cvetje?

neponovljivost je tvoje žezlo

ne zlato ne srebro
nista dala telesa
za mizo, za posteljo

in ko pospijo ptice v tvoji krošnji,
se ne premakneš več

abecedo znamenj zamenja molčanje


BachGoldbergGould1981        
            
Dvajset let spremeni, kako meriš čas, 
ne samo tempa. 
Nekatere želje ostajajo –
igrati klavir, imeti ključ do nadzemske
lepote in miru; od daleč ni slišati
garaškega dela, neštetih ur,
zasičenih z nepopolnostjo; 
samo ljubezen daje takšno predanost:
sprejeti minevanje v iskanju pripravljenosti, 
da se odpreš, s tipkami proti nebu,
ko hoče stvarnik zaigrati svojo glasbo.


Sul campo del mare

oditi zgodaj
dokler je svetloba mehka
in se prah oklepa vodoravnic sobe
dokler diha stena skozi usta senc
in pije hlad jutra
dokler se ne odpre na stežaj
v okno in poleti
v beli strop dneva


Oleandri

Tam nekje je moder blok, vzidan v breg. 

Ob zidu salonitne garaže rastejo trije oleandri. 
Posadila sva jih skupaj. Pravijo, da jih bo treba posekati.
Cesta se spusti do kanala. Do morja. Z borovci  
in skalami za obrambo
pred vetrom in valovi. 

Nad vrati je razpoka, ki sega
do temeljev. Hrib se premika. 
Gradimo na živem pesku, nevede;  
voda in apno začasno ustavita
odnašanje gradnikov, s katerimi postavljamo
domove. Želje in upe. Sekamo drevesa, da bi
utrdili svoja življenja, jim skrajšamo roke, lase. 
Oleandri pa kar rasejo, naravnost navzdol in naravnost
navzgor. Tudi če ni prostora, da bi razširili roke.

Nekatera drevesa in grmi znajo živeti na živi skali. 
Kakor cvetovi marjetic in rmana v steni
katedrale v Pontevedri. Ali kjerkoli drugje, 
kjer kamen in cement počita namesto srca
in nastane v rani za pršec prsti. 

Nekaj kamnov, nekaj imen. To je vse, kar ostane. 
Rumene krizanteme v lončkih za rože
sredi negostoljubnih pokopališč.

Kljub stotinam plamenov ni dovolj toplote,
da bi si pogrel roke. 

Koledar neke davno opuščene in pozabljene žetve,
premiki nebesnih teles, ki opominjajo,
da bo tema še enkrat ovila svet.

Naslednjič prinesem oleandre. 
Odrezala bom veje in iz njih vzgojila potaknjence. 
Čez čas bova videla, ali bodo cvetovi nad strupenimi listi
rožnati ali beli.


Denis Škofič

Denis Škofič (1985) je pesnik, pisatelj in literarni kritik. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je študiral slovenski jezik s književnostjo. Bil je urednik za prozo in literarno kritiko pri študentski reviji Liter jezika, v kateri je tudi objavljal poezijo, prozo in esejistično-kritiška besedila. Kritike objavlja tudi v Večeru, reviji Jezik in slovstvo, Mentorju in Airbeletrini ter Primerjalni književnosti, napisal pa je še spremno besedo k pesniški zbirki Lučke Zorko Vreščeče čeri. V sklopu festivala romske kulture Romano Čhon je sodeloval s predavanjem »Cigani v sodobni slovenski prozi«. Kot pesnik je doslej zabeležil nekaj revijalnih, radijskih in spletnih objav (Dialogi, Lirikon, Liter jezika, Literarni nokturno, Airbeletrina), bil pa je tudi finalist pesniškega turnirja. V letu 2013 je pri Študentski založbi v knjižni zbirki Beletrina izdal svoj pesniški prvenec Sprehajalec ptic, ki je bil nominiran za Jenkovo nagrado in Kritiško sito. Živi in ustvarja v Dolnji Bistrici v Prekmurju.


Pogorišče zime (nekaj pesmi iz Sprehajalca ptic)

GNEZDO


Včasih se ti zazdi, da si se izgubil. Drugo res ne more biti. Izgubil si se. Stojiš sredi temnega gozda, sredi črnih debel in črnih vej, ki se upogibajo pod mokrim snegom, ležečim na njih kot perje snežne sove. Oziraš se okoli, prestopaš se na mestu in ne veš, v katero smer bi stopil. Prestopaš se in pod tabo črno škripljejo bela peresa. Obračaš in obračaš, le na mestu se obračaš, votel tečaj si, na katerem niha gozd, ki ne odpira hiše.

Skoz gozd odjekne veter, sovji krik, in hiša v tebi se razbeži v miši. Krhke veje in peresa črno padajo proti tlom. Sova, ki imaš v žamet oblečene kremplje in z njimi v mrliče praskaš hieroglife, vzemi me in naredi iz mene gnezdo!1

1 Alfred Jarry: Mandragolina tožba.

***

Zapihal je močan veter in s sabo privalil topli vonj po košutah. Zganil se je trop jelenov, ki je stal na ramenih debel, ter si začel z rogovja pehati kožo, da so njeni koščki prekrili vsa gozdna tla. Zavela je silovita sapa in naplavila dražljivi duh po samicah. Jeleni so pobesneli in se pognali z debel v brezglavi dir, da so topotali in dvigovali krvave, rjave in bledo rumenkaste koščke rogovje kože. Završal je vihar in pomešal vonje, ki jih je praskal, strugal in trgal z vseh strani, žehtelo je po semenu, po sunku toplote, po potu, po zorenju, ne nazadnje je vedno bolj dehtelo po razpadu, po trohnobi, po gnilobi. Prevladovati je začel vonj po razkroju, hladu in otopelosti, ki vse naježi po ivje: zrak, koščke rogovje kože, debla, košute in jelene, ki ležijo razmetani po pokrajini.

***

Razvejena je mrtvica, poganja ji mulj, lista se in odpada ji voda. Iz nje vstajajo ježi trstičja z ribami, nabodenimi na bodicah.

Gozd – zeleno-siva reka – šumi, v njem se drstijo ptičji glasovi in odlagajo ikre, jutranjo tišino. V zeleno-sivi reki leži veliko razvejeno drevo mrtvice, leži in poganja mulj, leži, se
lista in odpada mu voda. Posekal jo je čas in iz njenega najboljšega lesa so si ljudje zgradili kmetije. Pod tem drevesom so številne generacije iskale senco in zavetje, trgale njegove sadeže in si nastiljale z njegovim listjem, da, pod tem drevesom. Številne generacije. Ko sem bil še otrok, sem večkrat splezal na sam vrh tega drevesa, splezal sem in obsedel na eni izmed vej ter opazoval, opazoval šumečo zeleno-sivo reko, kako drsi pod mano, kako se na njeni gladini pozibavajo čolni poti, kako na teh čolnih jeleni z vršami rogov lovijo ptičje glasove, da, ko sem bil še otrok. Večkrat sem splezal, večkrat.

Razvejena je mrtvica, poganja ji mulj, lista se in odpada ji voda. Iz nje vstajajo ježi trstičja z ribami, nabodenimi na bodicah.

***

Priplujejo na podolgovatih bambusovih splavih, z dolgimi vesli se počasi poganjajo po temni reki. Na kljunih splavov visijo svetilke, njihova motna rumena svetloba se razliva čez reko in jo kali kot monsunsko deževje, tik njih pa počivajo kormorani s povešenimi glavami in z zankami, zavezanimi okoli vratov, na repih splavov se pozibavajo velike pletene košare.
Nežne roke odlagajo vesla, grabijo kormorane za vratove in jih mečejo v reko. Predramljeni kormorani izginjajo s pljuskom v globino in se vračajo na splav z ribami v kljunih. Nežne roke vlačijo ribe iz kljunov in jih mečejo v košaro. Na sebi začutim toplino roke, ki me boža. Zdrznem se od prijetnega občutka, toda tedaj me božajoča roka stisne za vrat in me vrže v reko. Na površje se vrnem z ribo v kljunu, ki je ne morem pojesti zaradi zadrgnjene zanke okrog vratu. Roka mi jo iztrga in jo vrže v košaro, mene pa posadi nazaj ob svetilko. Spet opazujem, kako se pred mano motna rumena svetloba razliva čez reko in jo kali kot monsunsko deževje, ter si želim, da bi prestopila moje bregove.

***

Na travniku okna so pognale ledene rože, mah snega se je razrasel čez strehe. Trop sončnih konj ga mirno muli, z ognjenimi repi prižigajo ledene sveče. Enakomerno plapolajo plameni kapljic, vzdolž njih teče loj svetlobe, ki se strdi v lesk. Otroški vrisk in smeh se lovita skoz gozd, plašita drevesa, ki jim od strahu stojijo sive kocine pokonci. Svetlobni zajček grize konico snežakovega korenčka, izpod enega izmed gumbov oči mu visi šivanka solze. Vrisk in smeh se igrata skrivalnice v gozdu, otroci pa v hiši štejejo do neskončno.

***

Ljudje si želijo nazaj v cimprane hiše, v hiše iz blata, v hiše, krite s slamo. Vsak dan
postopajo pred edino takšno hišo v vasi, ki je še ostala od takrat. Vsak dan se ustavijo pred njo, vijejo roke, se prestopajo, mencajo, se obotavljajo in grejo znova zamišljeno naprej. Vsak dan. Ko jih tako opazujem, njih in svet, začutim, da so tla pod mano postala mehka, skoraj voljno mehka. Vsak dan se mi zdijo mehkejša, dokler ne ugotovim, da se pogrezam v živo blato hiše, ki ima preveč slame, da bi v njej lahko našel rešilno bilko.

***

Nekdo je zanetil zimo. Čez noč je vse pogorelo do tal. Zjutraj so skoraj vsi stali do kolen v
pepelu. Vso pokrajino je prekrival pepel, iz njega so črno štrlela zoglenela drevesa. Črno
štrleča zoglenela drevesa in pepel, to je bilo vse, kar je ostalo od pokrajine.


Lucija Mlinarič

Saprabolt! Jan me je prosil za CV, jaz pa sem utrujena in lačna. Študentka jezikoslovja, občasno srečam poezijo, včasih še prozo. Berem, seveda, in prevajam – iz ruščine in angleščine. Včasih, če me zares prime, tudi iz slovaščine. Objavljam bolj malo, kadar pa že, so tukaj: Sodobnost, Mentor, Odsevanja in še kaj. Začela sem v tujini (revialne objave v ZDA, Franciji, Srbiji), ker mi je od nekdaj ljubše pisati in English. Recitiram veliko in povsod, ampak ne svojih stvar. Rada imam gledališče, hrbtne strani knjig, pilates zjutraj, zvečer pa družabne plese in verjetno še kakšnih 763 drugih stvari. Na pesem.si sem urednica, smrtno resno alergična na klišeje.


Adam in Eva


... in bosta eno meso.
erant autem uterque nudi Adam scilicet
et uxor eius et non erubescebant
 
Adam, mišičasta stegna imaš.
Verjetno si ustvarjen za tek,
za lov, za divjanje z zvermi.
Da nabrusiš puščico in
prestreliš aorto drugemu moškemu.
Da me tako osvojiš.
Razvežeš dlan, odpadejo
prsti kakor makovi cvetovi,
ostaja samo pregreha v
drobnih zrncih. Iztisneš jih
vame; silovito stiskaš, Adam.
Iz mene ustvarjaš vesolje,
vsak dotik dreza v
novonastalo popkovino.
Pripojil si me k sebi,
moje dlani naslonil ob svoj trebuh,
da sem začutila trzanje prepone
in dogajanje v trikotniku,
preden se pregibaš vame.
Vročica pritiska, Adam.
Tvoje poldne je, žariš
od živalske moči. Zarij se vame,
raztezaj svoje zelenomodre oči
v globino mojih. Raztezaj
svoje dlani v vdolbine
nad mojimi boki,
svoje ustnice vzdolž mojih prsi.
Poprimi, vzdigni telo, zaliži se vanj. 
Adam, mišičasta stegna imaš,
dovolj močna, da se prerineš vame.


Evino pismo
Adam, vem, da si danes takšen
kot legenda tvojega imena. Ves si tu,
lahko bi pihal v moje uho, ti pa se
braniš. Prekrižaš roke in utrdiš
stopala v pesku. Niti besede več mi
ne boš podaril, Adam, vem.
(kosmi volne belih ovčic polzijo
kot majhne solzice, vidiš, Adam)
In še nekaj časa se ne bo začelo.
Da bi napenjal lok, prožil svoje puščice
v golo košutino srce. Da bi povezal
njene štiri ude in jih vrgel čez ramo,
kapljal z njo proti novemu domu.
Da bi razgrnil njeno gibko telo
čez leseno mizo (kosmi volne
belih ovčic rdečijo kakor oči, vidiš, Adam).
Da bi porezal njen vrat, trebuh in
prebavila, ker tako ne zastaja kri
v mesu. Da bi mi odpisal
enkrat, Adam, Adam, vem,
da si tu. Da si še tu. Spet tu.
Kaj bo, Adam, ko pozdrav mojih
besed ne bo več rada te imam,
(kosmi volne črnih ovčic se vrtinčijo
kot majhne črke, vidiš, Adam)
ampak bodi lepo …


druga ženska
v tebi je še vse lahko, vse isto,
neprodušno in varno.
ampak že v naslednjem nezavednem poskusu
glas privre v ušesno opno, Eva.
spet sva drugačna, z vsako stopnjevalno obliko
in absentia.
Eva, dolgo te nisem maral.
ker nisi napeta podstavljala svojega objema in
nisi nikoli uspavala čisto do sna
(ne znaš ljubkovati kot druga ženska, Eva).
morda bi mi morala ti povedati pesem,
uglasiti njen ton, da ni vedno moški tisti,
ki ustavlja, ki prehiteva,  ki viša,
ki niža. ti pa uglašuješ le tisto,
kar je že od nekdaj tiho ali usklajeno.
Eva, kako glasno, v kakšnem ritmu
tvoja pesem sploh lahko igra?
(ne znaš povedati kot druga ženska, Eva)
 
kdaj boš pustila, da pristnost
uglasi kakšna
druga ženska?


drug moški
v naslednjem nezavednem poskusu
se vdre skrajno dno kože.
nisem tujka, a vendarle tuje telo pod tvojimi prsti
vpija semena, Adam.
spet sem odrasla, z vsako stopnjevano obliko
in absentia.
Adam, dolgo te nisem marala.
ker nisi vročičen skakal na glavo in
ker nikoli nisi prišel čisto do dna
(ne znaš plavati kot drugi moški, Adam).
morda bi mi ti moral povedati pesem,
povedati smer, da ne bi bila vedno ženska tista,
ki odkriva, zakaj morava sem in
kako prideva tja. ti pa praviš zgolj,
da so najslajša jabolka najvišje. Adam,
kako visoko? Kako visoko in kako zares
se lahko spleza tja gor?
(ne znaš plezati kot drugi moški, Adam)
 
kdaj boš zapustil prisotnost,
da vame (v)stopi
drug moški?

 

 

V polsnu, ko mi z jezikom razpreš kožo
Sanjala sem
da z drevesi kipim čez jesensko podrast, v okriljeno svetlobo. Med bresti ostaja moj sladkobni dih. Nazaj v tvoje dlani bi rada, da se spominjam divjih ptic, kako se ugnezdijo v pokljajoči pletež vej. Kar me je še, se z njimi ujema v lepek splet pajkovih svil med pordečelimi jagodami gloga.
 
Sanjala sem
mimo polnoči, polna ledu, zajedenega v podkožje, do mešičkov – do krvničk. Prehladno je, da bi se naslonila na ivnate zeli. Rastem proti soncu, kakor se polževe hišice mudijo h koreninju. Zima se dogaja po tihem – v listih, vejah, med pogrinjki las, rok in prsi. Rastem v tvoje oči.
 
Sanjala sem
z razprtimi dlanmi, da so utripale vene v odmiku krvi. Mrest se spreda, lahkotno utripa v eno. Sem lahko prideš pome, me dvigneš v koralo trenutka, da te vsega vdihnem. Jezik ne pozna starosti, njegovi glasovi dišijo po svetlobi. Pršijo z nama. Izdihnem se proti središču luči.

 

roževec
svetloba je rana
neodjenljiv rezek vonj poroznih prsi
med posteljne zgibe kliče hlad
konkavno sive odeje
septembra

se prostor odpira v upognjeno dlan
sedim na brunu
sločim se vzdolž žametne reke
v tisti

salto mortale

z lahnimi vrtinčenji bokov
beležim se
želim da mržnjo odnese
z naslednjo črko

v jeku
grebem za besedo
da bi se utegnila
ljubiti


Haibun
Moški kleči in si ogrinja noge s tanko odejo. Pogleduje odsev lune v svojih rokah. Ženska je svoja zrkla prilepila na nebo, po desnem licu ji polzijo zvezdni utrinki. Moški nekaj reče. Ženska ne sliši. On ponovi; pravi, da je hladno. Ona zamaknjeno odvrne, da je poletje. Moški spet prekriva noge in pazi, da se je ne dotakne. Ženska se spominja Perzeja …
 
 
Argoško kopje  –
napeti moški udje
v ognjenem risu.


Vrtinec
otrok stopi
otrok steče
prosojna stebla poznomajskih cvetlic
pogrinjajo zelenino soncu
čez razmajan prod
čez vlite luknje svetlobe
pegaste trave silijo prek kolen
otrok teče
otrok skoči
ukrili si roke
razgrne svoje spretno telo
čez pozabljene stopinje oceana
čez majhna sotočja dveh žil
dveh jasno izrezanih skal
otrok skače
otrok zdrsne
v premehek mulj ki se razrašča
ki se medi ki kipi
čez skoraj pretesne čevlje
čez skoraj pretesne pregibe med prsti
med vrojenimi črtami dlani
otrok drsi
otrok tone
vrtinec z druge strani srka mrest
grabi vase prekrhek trs
čez sipko barjansko zarjo
čez mehka lica v stoletno kotanjo
globina vode ne popusti


Glorjana Veber

Glorjana Veber

Glorjana Veber, rojena leta 1981 v Celju, je pesnica, publicistka, oblikovalka, performerka, diplomirana univerzitetna politologinja, ki končuje znanstveni magisterij sociologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (Vpliv življenjskega stila na nakup knjige) in doktorat iz literarnih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Poezija kot element družbene spremembe). Je soustanoviteljica Društva za sodobne umetnosti Aggressive Theatre in ustanoviteljica Inštituta IRIU, v okviru katerih je v zadnjih petih letih izvedla več kot 80 domačih in tujih umetniško-eksperimentalnih projektov. V okviru slednjega razvija nove umetniške pristope in smeri, kot so Poezija eksperimentaImmigrating artUmetnost A. Objavlja v osrednjih domačih in tujih literarnih revijah. Sodelovala je na več literarnih festivalih doma in v tujini in za dosedanje literarne objave prejela številne domače in mednarodne nagrade.

Zase pravi, da ima rada mostove. 

Sergej Harlamov

Sergej Harlamov

Sergej Harlamov, rojen leta 1989 na Ptuju, živi in študira v Ljubljani. Piše poezijo, članke in glasbene recenzije. Poezijo objavlja v Dialogih, Mentorju in drugih slovenskih literarnih revijah. Svoje članke objavlja v Tribuni. Leta 2010 je zmagal na festivalu Urška, ki jo pripravlja JSKD. Leta 2011 je pri Prvenkah izšel njegov prvenec Jedci, isto leto je bil gost na festivalu Pranger.

Zase pravi, da letos smrtno resno začne študirati sociologijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 

Kristina Kočan

Kristina Kočan

Kristina Kočan je rojena leta 1981 v Slovenj Gradcu. Živi in ustvarja v Mariboru ter povsod, kjer je mogoče. Je pesnica in prevajalka. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je diplomirala iz angleškega in nemškega jezika s književnostjo. Trenutno v Mariboru nadaljuje s podiplomskim (doktorskim) študijem iz ameriške književnosti. Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (ŠKUC). Leta 2008 je pri založbi Litera objavila pesniško zbirko Šara, ki je bila nominirana za najboljši prvenec leta. Leta 2006 je so-prevedla antologijo afriško-ameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Separatio). Poezijo, prevode in članke objavlja v osrednjih slovenskih literarnih revijah. Redno predava s področja književnosti in prevodoslovja na konferencah doma in na tujem.

David Bedrač

David Bedrač

David Bedrač, rojen leta 1978 na Ptuju, je pesnik, esejist, piše literarno kritiko in članke s področja literature in kulture. Je avtor štirih pesniških zbirk za odrasle: Neskončnost (1998), Poezija pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006) in Centimetri sveta (2010). Njegove pesmi so prevedene v več jezikov, sodeloval je na festivalih in srečanjih s tujimi pesniki.

Piše tudi za otroke. Izdal je zbirki otroških pesmi – slikanico Pesniška hiša (2008) ter fotkanico Gugajčki in gugaji (2010). Poezijo za otroke objavlja v revijah Ciciban in Cicido.

Pomembno je tudi njegovo mentorsko delo, med drugim vodi Ptujski literarni klub.

Je prejemnik več literarnih nagrad, npr. nagrade Ptujska oljenka (2007).

Trenutno je vpisan na doktorski študij s področja najsodobnejše slovenske lirike na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Zase pravi, da mu poezija pomeni način življenja in gledanja na svet. V vsem najde kaj navdihujočega in kreativnega, kar je še zlasti pomembno v zadnjem času, ko se na vsakem koraku sliši beseda kriza. Pravi, da je lahko tudi krizno obdobje prostor novih idej in umetniškega vzdušja.

Nevenka Miklič

Nevenka Miklič

Nevenka Miklič je rojena leta 1982 v Mariboru. Živi in dela v Ljubljani. Je pesnica in knjižna ilustratorka. Svoje pesmi objavlja v revijah v Sloveniji (Dialogi) in tujini (Album, BiH). Sodeluje pri projektih Poezija na mestnih ulicah in Rokerji pojejo pesnike. Za seboj ima več samostojnih in skupinskih literarnih nastopov. S pesmijo Kraki se raztezajo se je leta 2010 uvrstila v finale Pesniškega turnirja. Med drugimi je ilustrirala slikanico Zvezdica Lučka Marije Magdalene Novak (Educa, 2012). V pripravi je njen pesniški prvenec Ideali. 
Zase pravi, da je med prvimi v molčečnosti, čeprav se vsak dan bori proti tej svoji nadležni hibi.

Denis Škofič

Denis Škofič

Denis Škofič, rojen leta 1985 v Murski Soboti, je absolvent študijskega programa Slovenski jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti Maribor. Živi in ustvarja v Dolnji Bistrici. Od leta 2010 je urednik za prozo in literarno kritiko študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. V letu 2011 je začel v Večerovi Čitalnici objavljati literarne kritike in je avtor spremne besede k pesniški zbirki Vreščeče čeri pesnice Lučke Zorko. Piše poezijo in kratko prozo ter je zmagovalec Pesniškega vrtiljaka 2011 in finalist Pesniškega turnirja 2011 za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki ga organizira Založba Pivec. Njegova poezija je objavljena v Dialogih, Lirikonu, Litru jezika in je bila tudi predstavljena v radijski oddaji Literarni nokturno. Trenutno pripravlja svojo prvo pesniško zbirko Pesmi v prozi. Zase pravi, da je zasvojen s književnostjo.

Lučka Zorko Titan

Lučka Zorko Titan

Lučka Zorko Titan, rojena 1981 v Murski Soboti. Trenutno živi in ustvarja v Mariboru.  Ukvarja se z lektoriranjem, organizacijo kulturnih prireditev ter pisanjem kritik in spremnih besed.  Do sedaj je izdala 4 samostojne pesniške zbirke: Reciklaža kosti (MIKK, 2001), Obdukcija srca (ZKD MS, 2004), Karavana (ZKD MS, 2006), Vreščeče čeri (Litera, 2011), eno kratko zgodbo v zbirki več avtorjev: Štirje (ZKD MS, 2002) in pravljico za otroke v soavtorstvu z Robertom Titanom Felixom: Grimolda (ZKD MS, 2008). Njena dela so objavljena v domačih in tudi tujih revijah in zbornikih (Dialogi, Sodobnost, Rukopisi, Album, Nova kolekcija, La Vocci della Luna, Fili d'Aquilone, Trojna uglasitev podobe, Poetikon …), udeležuje se skupinskih branj in literarnih projektov. Prejela je nekaj nagrad, od katerih velja izpostaviti nagrado Pesniškega turnirja (vitezinja poezije) leta 2009 in listino Univerze v Mariboru za kulturne dosežke. Poleg literature jo zanimajo tudi ostale umetnosti in naravoslovna znanost.

Sama zase pravi, da je tipični predstavnik primatke s pretenzijami ustvarjanja nenaravnih, samo v dodatni dimenziji obstoječih, zrcalno tekočih in spreminjajočih se svetov.

Tomo Podstenšek

Tomo Podstenšek

Tomo Podstenšek, rojen 1981 v Slovenj Gradcu. Živi in dela v Mariboru. Mikajo ga proza za odrasle in otroke tergledališke umetnosti; je aktiven član KUD-a Studio gledališče in režiser otroških predstav KUD-a Prežihovci. V knjižni obliki je do sedaj izšel njegov krajši roman Dvigalo (Litera, 2011). Svojo prozo objavlja v Dialogih, zgodba Vdovec pa je bila v prevodu objavljena tudi v madžarski reviji Jelenkor. Na radijskem natečaju za humoresko je prejel 2. nagrado. Na različnih natečajih Radia Slovenije je bilo odkupljenih še nekaj njegovih tekstov. Zvočnim posnetkom pravljice Začarani princ in kratke zgodbe Sprehod z neznanko lahko prisluhnete na naslednjih povezavah:
http://tvslo.si/predvajaj/tomo-podstensek-zacarani-princ/ava2.102391142/ 
http://tvslo.si/predvajaj/tomo-podstensek-sprehod-z-neznanko/ava2.121878415/ 
Zadnji dve leti sodeluje na literarnih nastopih in performansih MKC Črke. Sam zase pravi, da je.

Patricija Dodič

Patricija Dodič

Patricija Dodič - Patra, rojena 1969 v Kopru. Živi v Ilirski Bistrici in dela v Kozini kot bibliotekarka Kosovelove knjižnice Sežana. Je predvsem pesnica, ki jo privlačijo tudi druge umetnosti, npr. slikarstvo, fotografija (s katero bi se, pa se še ne ukvarja), ples. Svoja dela objavlja v vseh znanih in manj znanih literarnih revijah. Piše tudi misli o knjigah in članke o literaturi. Do sedaj je objavila dve samostojni publikaciji: Pet minut blaznosti (Literarno društvo Ilirska Bistrica, 2008), Črno obrobljene oči (Kulturno društvo Vilenica, 2009). Sama zase pravi, da je svojstveni, povečini smejoči se odbitek, ki ima okoli sebe rad iskrene, dobrovoljnodušne ljudi.

Gregor Lozar

Gregor Lozar

Gregor Lozar, rojen 1980 v Mariboru, kjer živi in dela. Je predvsem pisatelj, ki ga mikata tudi poezija in dramatika. Njegova literarna pot se začne nekje v srednji šoli. Svoja dela objavlja v literarnih revijah, npr. Dialogi. Je tudi pisec spremnih besedil in je urednikoval v literarni oddaji radia MARŠ. Pri Katedri je mesečno objavljal zgodbe. Do sedaj je objavil eno samostojno publikacijo: kratke zgodbe Spačene (Litera, 2009). V soavtorstvu je izšla še pravljica Zmajeve solze: pravljica za pogumne otroke (ZKD Murska Sobota, 2004). Sam zase pravi, da je s tem, ko je napisal knjigo, upravičil svoje življenje.

Maja Gal Štromar

Maja Gal Štromar

Maja Gal Štromar, 1969, dramska igralka, pesnica, pisateljica in prevajalka, gledališki pedagog, scenaristka, moderatorka, profesorica retorike. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študirala romanistiko; francoščino in italijanščino. Iz Ljubljane je odšla v Pariz, kjer je na Mednarodni šoli za gledališče Jacquesa Lecoqa zaključila študij gledališke igre. Kot dramska igralka je bila nekaj let stalno angažirana v Slovenskem Ljudskem Gledališču v Celju in v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, gostovala pa je tudi v mnogih drugih gledališčih ter doma in v tujini izvedla številne avtorske projekte. Do sedaj je objavila osem literarnih del: »Goga 66000«, »Na predpomlad mi reci ti«, «Že češnječas«, »Amigdalino srce«, »Lju.beznica ali Svetloba po dekretu«»Misli name, ko ti je lepo«, »Boginja z zamudo/Dea in ritardo«, dramsko besedilo – monodramo »Alma Ajka«, slednja je izšla v arabskem in slovenskem jeziku, izdala pa jo je Aleksandrijska Knjižnica v Egiptu. V zadnjem času piše radijske igre za odrasle in za otroke (Ljubezen v času kolerabeAlma AjkaAlkimija srca, Father d.o.o. – družba z omejeno odgovornostjo, Vademekum sr€čnosti, Ana.Tomi.ja, Časoplov, Bonton – za vse priložnosti sladek bombon), prav tako dramska besedila za otroške gledališke predstave (Črkolandija, Ločujem-planet rešujem!, Kako je Nejc prevzgojil babico, Cifromanija). Pred izidom je didaktični vademekum za gledališke mentorje s pravljico Črkolandija, pravljica za otroke Kako se je Hladilnik Gorečnik zaljubil v Pečico Jožico ter romana Potaknjenci in Ženska drugje. Sicer Koprčanka živi v Ljubljani in deluje kot svobodna umetnica. Kot gledališki pedagog vodi različne delavnice v Sloveniji, občasno poučuje tudi v tujini. Več informacij dobite na njeni spletni strani www.majagalstromar.si. 

Tomaž S. Lovec

Tomaž S. Lovec

V tokratni e-objavi MKC Črke se s svojim ciklom Rička predstavi pesnik Tomaž S. Lovec.

Luknja pri luknji ... mene pa fehtajo, da napišem nekaj o sebi, celo nekaj tehtnega o sebi ... čeprav to ni prostor, v katerem bi izživljal osebne frustracije ... a jbg ... tokrat naj bo ... jbts ... he he he hja, nič ... če vam »pesmi« niso fšeč, si srčno želim, da sami napišete boljše. Drugače pa – in to res!!! – rad vas imam!               Tomaž S. Lovec

Nina Ditmajer

Nina Ditmajer

Nina Ditmajer se je rodila 26. 3. 1988 v Mariboru. Je doktorska študentka diahronije slovenskega jezika na Filozofski fakulteti UM in študentka teologije na Teološki fakulteti UL. Ljubezen do slovenskega jezika in kulture jo spremlja že celo življenje. Je soustanoviteljica ter glavna in odgovorna urednica študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika, kjer je tudi pričela objavljati svoje prve pesmi in članke. Objave poezije in proze so se nato zvrstile še v drugih literarnih revijah (Mentor, Vpogled, Locutio), javno pa se je predstavila na raznih festivalih: Dnevi knjige v Mariboru, Dnevi poezije in vina (Ptuj), Mlade rime (Ljubljana), IRIU, Pesniška olimpijada, Festival ŠTUNF. Poleg tega objavlja še literarne kritike (Liter jezika, Večer), recenzije (Jezikoslovni zapiski) ter strokovne in znanstvene jezikoslovne članke (Liter jezika, Balkan Express, Qolloquia, Tretji dan). Zase pravi, da je tišina narave, ki jo je doživela v otroštvu, bila najlepši trenutek v njenem življenju.

Marko Matičetov

Marko Matičetov

Marko Matičetov, rojen leta 1984 v Ljubljani in preseljen na Obalo štiri leta po rojstvu. Magistriral iz politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Pri založbi KUD France Prešeren je izdal tri pesniške zbirke: V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009) in Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013). Njegove pesmi so bile deležne tudi revijalnih objav (v zadnjem času predvsem v reviji Idiot) in radijskih branj (v oddajah Literarni nokturno, Literarni portret in Lirični utrinek). Po izboru občinstva je postal zmagovalec pesniškega turnirja založbe Pivec v Mariboru leta 2010 s pesmijo Sam s sabo. Njegovo pesem Je rekla prebere Polona Juh v filmu Metoda Pevca Lahko noč, gospodična. Glasbenika Teo Collori in Metod Banko sta uglasbila nekaj njegovih pesmi na albumu Pesem o morju. Živi v Luciji in dela kot bibliotekar v piranski knjižnici. Zase pravi, da ima rad šport, knjige in zabavo.

Simona Kopinšek

Simona Kopinšek

"Simona Kopinšek sem rojena v ozvezdju Vodnarja, odraščala sem ob današnji meji s Hrvaško, kjer še vedno obstaja nekakšna zabrisanost sveta tam zunaj. In obratno. In slednje nosim s sabo sleherni trenutek. Z literaturo se raznoliko ukvarjam, odkar vem zase in zanjo. Doma so se police šibile pod težo knjig, ki so me v najtežjih trenutkih tudi reševale. Moje pisanje, pa naj omenjam poezijo ali prozo, dela za mlajše ali starejše bralke in bralce, se vedno znova naslanja na teme o drugačnosti, motive pa večinoma črpam iz svojega notranjega okolja ter okolja narave; odraščala sem namreč v okolici pragozda pod Donačko goro, kar je močno zaznamovalo mojo osebnost in posledično moje delo. Ob izraziti življenjski izkušnji se v ustvarjalnem naslanjam na moč intuicije in zapise iz domišljijskih svetov in poudarjam, da so tovrstna doživetja zame povsem enakovredna vsemu ostalemu, kar si delimo v tej dogovorjeni resničnosti. Ob pisanju želim izpostaviti interpretiranje umetniških del. Doslej sem podpisala številne tako imenovane pesniške performanse, ki so jih navdihnila moja besedila in občasno poezija drugih avtorjev. Tako pisanje kot odrsko delo predstavljata pomemben del mojega delovanja, ki se nadaljuje tudi v radijsko in še vedno občasno televizijsko delo. Pripravljam in usmerjam tudi pogovore z avtoricami in avtorji, vodim literarne delavnice za mlade in pripovedujem pravljice. Besede, ki jih utelešam v poezijo in zgodbe, lahko prebirate v vodilnih slovenskih literarnih revijah, jih slišite na Radiu Slovenija in programu ARS … K branju doslej vabijo moje štiri knjige: zbirka metafizične poezije Antahkaran in drugi obrazi Lepote, zbirka zgodb Nevidna vrata južne strani neba, pravljica Pikasta sreča in zbirka poezije za mlade Ljubezenke. Pred izidom je zbirka poezije za mlade, v pripravi pa nekaj otroških del in roman. Tokrat v branje ponujam pesniško obdobje, ki sem ga poimenovala Zalezovanje tišine, z njim se poslavljam od svoje mladosti."

Simona Kopinšek

Tibor Hrs Pandur

Tibor Hrs Pandur

Tibor Hrs Pandur, rojen 1985 v Mariboru. 2011 je diplomiral na oddelku primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 2007 je sodeloval kot soavtor teksta in prevajalec iz angleščine v slovenščino (in obratno) pri projektu Don Juan. Kdo? / Don Juan. Who? v režiji Anne Furse in v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in angleške skupine Athletes of the Heart. Tekst predstave je 2011 izšel v antologiji angleške založbe Methuen: Theater in Pieces. 2008 je sodeloval kot neodvisni raziskovalec pri projektu Matjaža Pograjca Dance or Die in kot prevajalec pri projektu Run for Love. 2008 je v gledališču Glej, v režiji Jane Peršuh, uprizorjen njegov dramski prvenec Sen 59. 2009 soustanovi Paraliterarno organizacijo I.D.I.O.T. in kot glavni urednik ureja prve štiri številke, trenutno je aktivni član uredniškega odbora. 2009 adaptira in na novo napiše tekst za predstavo Punčka in svet po predlogi Kajetana Koviča Pajacek in punčka, v režiji Jane Peršuh. 
2010 izide njegov pesniški prvenec Enerđimašina. 2011 izide njegov prevodni prvenec Očividec, prvi celostni prevod poezij Jima Morrisona v slovenščino. 
2013 je v produkciji projekt NIKOLA UNPLUGGED, radijska igra/hiperknjiga o življenju Nikole Tesle. Režija: Igor Likar, RTV Slovenija.

Ana Pepelnik

Ana Pepelnik

Ana Pepelnik, rojena 1979 v Ljubljani, je pesnica in prevajalka. Prva pesniška zbirka Ena od varijant kako ravnati s skrivnostjo (Prišleki, LUD Literatura) je izšla leta 2007, dve leti kasneje, leta 2009, je pri isti založbi izšla še druga, Utrip oranžnih luči na semaforjih. Prevaja poezijo ameriške mlajše in tudi ne več tako mlade pesniške generacije, med imeni avtorjev se tako znajdejo Joshua Beckman, Matthew Zapruder, Matthew Rohrer, Noelle Kocot, Jennifer Clement, James Schuyler in Elizabeth Bishop.

V drugem prostem času je mama, špikerka na neodvisnem radiu Radio Študent in raziskovalka glasu v številnih besedno/zvočno/tišinsko/škripno/šumskih dogodkih, recimo v mednarodnem projektu Metropoetica, še največkrat pa kot tretje kolo zasedbe CPG. Živi, dela in spi še najraje v Ljubljani.

Sama pri sebi pravi, da je svet v resnici lep