MKc Črka

Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke: Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 

Avtor karikature: Jakob Klemenčič

 

Foto: Gregor Salobir

Matic Ačko (1991) je oblikovalec, glasbenik, pesnik, performer in vsestranski ustvarjalec, ki se je s poezijo prvič resneje srečal v srednji šoli, od leta 2017 pa se resneje ukvarja tudi s slamovsko poezijo. Deluje kot vodja slemovske skupine Slam zverine, ki v sodelovanju z Mladinskim kulturnim centrom Maribor prireja mesečne večere slemovske poezije v Mariboru. Poleg poezije občasno piše tudi kratko prozo in besedila. Leta 2021 se je udeležil evropskega prvenstva v slamovski poeziji v Bruslju, kjer se je uspešno kvalificiral za svetovno prvenstvo, na katerem je leta 2022 nastopil kot prvi Slovenec. Pred izidom je njegov pesniški prvenec Rekviem za sneg, ki bo v začetku leta 2024 izšel pri MKC Maribor.

Foto: S. Polhek

Jakob Klemenčič (1968) se s stripom ukvarja od mladih let: prek srednješolskega časopisa in mladinskega tiska ga je pot vodila do sodelovanja pri ustanovitvi stripovske revije Stripburger, kjer je nekaj časa sodeloval kot član uredništva. V stripu so zanj najbolj značilne kratke zgodbe, ki jih je poleg Stripburgerja objavljal v mnogih slovenskih in tujih revijalnih in knjižnih stripovskih antologijah, nekaj pa tudi v obliki samozaloženih brošuric malega formata, t. i. »mini-comics«. Poleg stripa se ukvarja tudi z ilustracijo (periodika, knjige, muzejske razstave), slikarstvom in grafiko. Imel je pet samostojnih razstav (Slovenija, Francija, Brazilija), s svojimi stripovskimi deli pa je sodeloval tudi na veliko skupinskih razstavah.


ozelot

Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke: Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 

Foto: osebni arhiv avtorice

 

𝐒𝐚𝐫𝐚 𝐍𝐮š𝐚 𝐆𝐨𝐥𝐨𝐛 𝐆𝐫𝐚𝐛𝐧𝐞𝐫 (1994) živi in dela v Mariboru. Deluje kot kustosinja, umetniška kritičarka, fotografinja in pisateljica. Izdala je dve pesniški zbirki; 𝐺𝑛𝑖𝑗𝑜𝑐̌𝑒 𝑟𝑜𝑧̌𝑒 in 𝐷𝑖ℎ𝑜𝑡𝑜𝑚𝑖𝑗𝑎 𝑑𝑖ℎ𝑎𝑛𝑗𝑎. Objavlja na različnih slovenskih portalih in revijah, njena poezija pa je bila vključena tudi v antologijah 𝑀𝑖𝑙𝑖𝑚𝑒𝑡𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑙 ter 𝑆𝑟𝑐𝑎 𝑣 𝑖𝑔𝑟𝑖.


Adoración

Obešam brisače

in razmišljam,

da so mojega psa poimenovali

po zmrzali, ki jo je komaj preživel.

Če bi mene poimenovali po tem sistemu,

bi nosila moško ime.

Takrat jo začnem pogrešati.

To ugotovitev, ji hočem povedati,

smejala bi se

in potem to povezala z neko teorijo,

ki je ne poznam.

Sploh nisem vedela,

da so stvari resne,

dokler me ni objela čez hrbet

pred risbo Alme Karlin.

Ustnice so bile tako blizu vratu,

da je bila snovnost samo predlog.

Redko se mi zgodi,

da ne vem kaj storiti.

Takrat nisem niti vedela,

kako oditi iz galerije, zato sem obsedela

in z njo gledala stropno poslikavo.

Zasmehovali sva baročno patetiko

in spačeni heroizem konjenice.

Naš barok v Španiji je mehkejši, mi reče

Vem, ampak tokrat prvič razumem zakaj.

V predihanem zraku čutim poljub

in se ga na smrt bojim.

Bojim se ga, ko me v kavarni objame čez ramena

in s prstom drsi po koži.

Nehaj, ne morem razmišljati

in edino, na kar sem ponosna, je, da znam razmišljati.

Tudi ona se boji vsaj toliko

kot vojaki na stropu.

Jutri odhajam, mi reče.

Vem, ampak tokrat prvič razumem.

Ne smem dovoliti, da me poljubi.

Lažje je preživeti nekaj,

kar nikoli ne postane mehko.

 

Kosti

Danes sem videl tvoje kosti, je rekel, ko je zaključil z zamolčevanjem pomembnih podatkov. Povedal mi je, da je z mamo hodil gledat balet in opazoval kosti, ki so se kazale tudi na prsih plesalk, to ga je pretreslo. Tudi moje se vidijo, sem mu povedala včeraj. Bila sem plesalka, vendar to ni razlog zanje. Čudež je, da so te kosti še vedno pokrite s kožo, glede na to, kako sem jih razgalila. "Ko jih vidiš, se vprašaš, če je z osebo vse v redu, veš?" je rekel. Ja, vem. Vem, kako se osredotočimo na kosti problematike, da bi razumeli implikacije. Vem, da v svojih nosim tudi materine kosti, njeno zapuščenost, ki je postala tudi moja, še preden sem se rodila.

Vedno sem občudovala, kako uspešni so moški pri racionalizaciji, razčlenjevanju in okrasitvi svoje domnevne plemenitosti. Slepe pege so pri njih prominentne, ker jih nihče ni prisilil, da bi z odprtimi očmi zrli v peščeni vihar, nič jim ni brazgotinilo roženice in prilagodilo vida. Lahko naredim to, kar počnejo vsi drugi, se nasmehnem, prikimam in grem naprej. Nekoč sem nekoga prosila, naj poskrbi za to krhko stekleno stvar, ki sva jo ustvarila in prej si bom iztrgala jezik iz ust, kot to storila še enkrat. Vidim krhke steklene stvari in lahko tudi pobiram drobce stekla, ne da bi se porezala. To je veščina, ki sem jo izpopolnila. Ne govorim več veliko, pustim pa, da se vse vpije vame in počasi odteče. Moje kosti so polne. V redu je.

 

Črna kava in lokum

Najbolj sladek je ameriški sen

vtkan v vsak delec tkiva

nove generacije.

Empatija je prisotna,

odzivi, izhajajoči iz nje,

pa naučeni

in do zadnjega možnega trenutka zamolčani.

Izkušnje gredo od točke A do točke B.

Sledi konkluzija

in motivacijsko sporočilo.

Preveč simetričnosti

se namesto v lepoto

hitro spremeni v kič

in preigravanje morale.

Zakaj balasta ne raztrgamo sproti

in ne razbijemo kozarcev,

če priložnosti kar kličejo po tem?

»Poskusi turško kavo, ko prideš v Mostar.«

In zraven lokum.

Vedno se nekje srečata črna kava in lokum

in se za trenutek stopita na jeziku.

Za tiste, ki se nismo učili

o logičnih utopijah,

se marsikaj ne dovrši in sklene

in potem uživamo v pekočini.

 

Kirka

Kirka je bila jaz in ona in vse,

sva ugotovili.

Tudi imeli sva vse.

Strehe in rože,

vino in pico

bele vešče in črne misli

bombažne zavese,

bezeg v košari,

kuriran izbor glasbe

in vse je bilo na mestu.

Zakaj se niti v popolnih okoliščinah

ne znam odzvati na nežnost

kot normalna oseba?

Morda jemljem ženske besede

bolj resno od moških

in lažje prenesem nadutega idiota,

ki me na balkonu objame prek pasu, poljubi na čelo

in reče, da dve ženski energiji skupaj ne delujeta,

kot njo, ki mi na balkonu pove, da me ima rada.

In drži, da sva obe katalizator,

jaz pa motnja v grafiki računalniške igrice,

ki vrže piksle iz svojih mest.

Vem, da metafore delujejo točno takole:

vidim divji vrt,

ljubim divji vrt,

sem divji vrt.