Nina Medved

Foto: avtoportret

Nina Medved

 

Nina Medved je končala študij primerjalne književnosti in francoščine. Kot pesnica se je predstavila s svojimi pesmimi v različnih medijih v Sloveniji, Franciji in Kanadi. Posebej ponosna je, da je bila decembra 2014 skupaj s Tonetom Škrjancem in Matejo Bizjak Petit gostja Hiše poezije v centru Pariza. Kot soprevajalka je sodelovala pri prevodih več francoskih pisateljev in pesnikov (Andreï Makine, Jean Teulé, Guy Goffette). Je tudi aktivna fotografinja. Ustvarja in vodi pesniške delavnice, najraje skupaj s Petrom Semoličem. Trenutno živi v Mariboru.


Verjetnejši scenariji

 

Prizor

 

Naenkrat je pred tabo razgled:

ostro, belo-modro gorovje v daljavi,

med tabo in njim grozeče hladno morje,

zaveš se − ta prizor gledaš iz širokega kota,

kot bi tvoje oči zamenjala 10 mm leča na

FX telesu, stojiš na lesenem pomolu,

iznakaženem v obliko trapeza, mrzlo je,

zelo mrzlo je, v vodi vidiš kose ledu,

razpenjene, jezne valove, ostre kot katana,

na njih se držijo ladje, ki si jih nekje že videla,

živo rdeče so in v trupu imajo velike okrogle line,

vse je izrisano s tanko črno obrobo in belimi robovi,

vse se jasno udejanja pred tabo, kot če bi

opazovala sliko od blizu, element po

element, dokler se vse ne sestavi

kot pop-up slikanice za otroke,

kako si sploh zdržala let do sem? Veter,

nepopustljiv in agresiven, preide skozi tvoje

telo in potem si že na eni izmed mnogih ladij

v tem zalivu, na tisti veliki, levo od pomola,

živo rdeča je, z belimi okroglimi linami,

z rjastimi verigami je zasidrana v tem pristanišču, kjer

namesto časa tečejo veter in valovi, nekdo jih daje na

repeat, zmeraj isti vzorec gibanja se ponavlja,

le da ti tega še ne opaziš, ker sanjaš naprej.

Naslednji dan poskusiš narisati ta prizor in se šele, ko

dokončaš skico zaveš, da si ga narisala kot bi gledala

skozi standardno lečo:

stisnjeno in brez popačenj perspektive.

 


 

Dolino preleti nek ptič –

ostale vrane ga čakajo v krošnjah zasneženih dreves.

Ena izmed njih opazuje družino, ki ji uhajajo visoki plameni

z ognjišča, nemara bodo sežigali neuporaben les, oblikovali

sulice za lovce, ki se s krdelom shiranih psov vračajo z dela.

Drugi vaščani so na jezeru, se drsajo, si podajajo žoge, klepetajo.

Le dve starki se ob starem mlinu zabavata po svoje:

prva kleči na saneh, medtem ko jo druga vleče.

Potem se verjetno menjata.

                                           Pieter Bruegel Starejši: Lovci v snegu, 1565

 


 

ura je 15.54

sedim na vlaku za Ljubljano

zmoti me velika oranžna luna

skriva se za mrežo dreves

kot da bi me gledala je

zdi se mi da jaz in luna

da midve stojiva in je

pokrajina tista ki se premika

prekine naju sprevodnik

pride odčitati vozovnico

medtem pa jaz in luna stojiva in se gledava

in je pokrajina tista ki ne najde miru

in je pokrajina tista ki nima doma

a jaz imam karto za vlak in veliko

oranžno luno in ura je 16.02

in sprevodnik je preveril vse vozovnice

 


 

Mali zajec, molimo zate

 

Odprava se je začela 14. decembra 2013

in z njo je Kitajska postala tretja

zemeljska sila, ki je pristala na Luni.

 

Žadasti zajec je opravljal globinsko analizo tal

in medtem še raziskoval zvezdnato nebo.

A zdaj bi lahko tri mesece potikanja po Mesecu

končala dolgotrajna lunarna noč,

ko vladajo posebne razmere.

Da bi preživel, se mora usmeriti

proti vzhajajočemu Soncu

in izolirati pred mrazom.

 

Nekaj je šlo narobe. Zajec je noč

pričakal v neprimernem položaju

in se morda ne bo več zbudil:

 

»Če se moje potovanje že mora

končati, naj se, ni me strah.«

 

Ker je Kitajska totalitarna država z nesvobodnimi

mediji, ni popolnoma jasno, ali ne gre za predstavo,

da bi z dramatiziranjem – in nato uspešno rešitvijo –

proslavili sposobnosti države.

 

Guardian špekulira o verjetnejšem scenariju:

»Zavedam se, da te noči

morda ne bom prestal.

Lahko noč, planet Zemlja.

Lahko noč, človeštvo.«

                                         »Žadasti zajec se v težavah 'poslavlja od človeštva'«,

                                         MMC RTV SLO, Al. Ma., 3. februar 2014 ob 06:32