Kaja Blazinšek

Foto: Kaja Blazinšek

Kaja Blazinšek

 

Kaja Blazinšek, trenutno podiplomska študentka Primerjalne književnosti in literarne teorije, vsake toliko časa pokuka na dan s kakšno objavo svojih fragmentnih poskusov pesnjenja. Svojo poezijo je tako že nekaj let nazaj predstavila v reviji Poetikon in v literarni reviji dijakov Bežigrajske gimnazije Kamen, v letih študija pa je sledila tudi objava kratke zgodbe na spletnem portalu LUD Literatura in sicer v sklopu večerov Urne zgodbe. Včasih se pojavi tudi na Mladih rimah in prebere kaj novega, v zadnjem letu, pa se pogosto pojavlja tudi na lokalnih literarnih večerih v območju Posavja. Poleg poezije, pa včasih pove tudi kakšno pravljico.


PESMI

 

 

Dve leti

 

Dve leti …

In konec bo tretje zime.

Na križišču se že obeša tretje poletje …

In še vedno čakam na tuš mavrice iz ust plišastega zajca …

Ni New York, ni London, Berlin ali Dunaj

Nič v obličju bližnjega odhoda, prihoda,

Samo hladen objem belo sivega, radioaktivnega mesta.

 

Na namiznem koledarju piše, da se izkušnje in znanje

Gradijo iz neuspeha in poraza

In da se iz ujetosti rutinskega vsakdana

Rodijo največje misli.

 

Dve leti …

Beseda na besedo, stavek na stavek,

Belina ekrana raste iz dneva v dan.

Poskusila bi z diktafonom,

Na troli, pred naključnim občinstvom

S polisindetoničnim zlaganjem nesmislov

V smislu nelogične logike.

 

Dve leti …

Kako lažje bi bilo živeti v sitcomu,

Ker vse kar bi bilo potrebno, je govoriti besede napisane v scenariju in

Vse bi prišlo takrat, ko bi bilo spisano

 


 

Teža prezgodnjega jutra se stopnjuje z gostoto zraka industrijske cone, prepojenega z vonjem razlitega skisanega mleka in debele plasti smoga, iztisnjenega iz dimnika, katerega konec se skriva pred človeškim očesom. Zavestno odpiram prvo poglavje v dis-utopijo preroškega leta 1984 in se spuščam v območje popolnega nadzora, male elektronske naprave, ko zaslišim pisk potrjene prisotnosti z eno urno zamudo v nasprotju z nikoli uradno podpisano pogodbo. Drugo poglavje preskoči na živalsko farmo v zlati dobi vladanja veselih in debelih Napoleonov, katerih smeh se čez hodnik širi in nato odbija skozi sluhovode naivnih ovac in živčnih kokoši. S protestnim molkom se postavim pod zidarsko žlico, ki me oblije z rojem številk, dnevne potrošnje slehernika in tako na obroke izgubljam občutek pripadnosti dekadenci, malomeščanske smetane, ko ob štirih popoldne nabira baker za steklenico poceni vina.

 


 

Izsesali so mi vso mesenost organa, ki

Uravnava toploto tekočine pretakajoče se po avtocesti mojega ožilja.

Vse je samo še trd beton,

Z razpokami in vdolbinami drevesnih korenin in

Madeži razlitega olja.

Racionalizacija čustev je vedno manj mogoča

In škorpijonovo žrelo prodira vsakič bolj

V prekrvavljeno podkožje.

Vsakič z močnejšim strupom, ki ga zvari zid ignorance.

 

Skočili so višje kot je bil postavljen zid,

In zdaj dodajam rdečo-rjave opeke. Še višje.

Skupaj jih drži malta pretočene apnenčaste vode

Mezozoika in paleozoika.

Žrelo se veča. Strup spreminja barvo.

In jaz bledim v slikah preteklosti.

 


 

Železniška postaja

 

Rumena barva čakalnice jetično sika v oči in

Ploščice hočejo biti marmor.

Drobijo se pod prenesenimi koraki.

Zavijanje morskih krav se

Zaletavajoče odbija od visokega stropa vsakič,

Ko nekdo potegne za nihajoča vrata.

Tu je zdaj zatočišče pred gosto zaveso dežja. Ker čakam.

Tja in nazaj sem prišla z zamudo. Po pomoti.

In še zmeraj čakam.

Nekdo mi je na glavo poveznil živo oranžno lasuljo in

Na nos potisnil rdečo hupajočo žogico.

Ne hvala gospod. Nimam časa.

Čakam.