Aleksandra Jelušič

Foto: Srdan Mohorič

Aleksandra Jelušič

 

Aleksandra Jelušič (1976, Maribor), živi in dela na Ptuju, ukvarja se z literaturo in fotografijo. Izdala je knjigo kolumn, fotografij in pesmi z naslovom Postanki v času. V aprilu je izšla pesniška zbirka z naslovom Z jezikom ti pišem pesem (Zavod Volosov hram, spremna beseda Robert Titan Felix).

Trenutno je v pripravi tudi knjiga kratke socialne proze z naslovom: Zgodbe iz notranje strani kože. Kot pravi sama, ji je všeč umetnost, ki išče tisto, kar je bilo namerno prečrtano, skrito in odrinjeno na obrobje družbe ali pa je zaradi naglice, pomanjkanja empatije in površnosti nenamerno prezrto.


Z jezikom ti pišem pesem

 

Nomad

 

želiš si

da vzljubim vsa ta mesta

pločnike in obraze

 

– potujejo v nasprotni smeri mojih korakov

 

želiš, da bi opazila višino cerkvenih zvonikov

zlate poslikave na zidovih

ujela besede neznancev

– zavite so v celofan

 

glej to lepoto!

(mi praviš)

gledam v lastno slepoto

toliko stvari si želiš

kako naj ti povem

da v meni domuje nomad

ki ljubi brezsmernost

potuje z barko ki nima sidra

in gleda v kompas brez igle

 

ta nomad

čudi se belini oblakov

hodi v nasprotni smeri rek

in hrepeni po neskončnosti morja

zatika se v robove vesolja

– ja, še vedno šteje zvezde

jim daje čudna imena

verjame, da ni končnosti

da bo za vsako potjo prišla nova

in nova

 

ves čas potuje vase

samo tam se lahko za hip pripne

na toplino lastne misli

 

 

Akacija

 

vidiš tisto akacijo?

kmalu bo odvrgla cvetove

tako mi pripoveduješ:

življenje ni nič drugega kot neskončna zgodba

ubeseden veter, cvetenje, padanje, odmiranje, trohnenje

 

tudi golota dreves na zimo se da ubesediti

če se oblečem v tvoja usta

posrkam tvoj jezik skozi sebe –

to počnem:

z zaprtimi očmi srkam burjo, spravljeno v pore

na obronke tvojih dlani

z njimi prodiraš vame

v mojo misel

obsedena sem s tvojimi koraki

prisluškujem jim –

odhajajo ali prihajajo?

tudi koraki so pesmi, ki jih zapisujem

v vsakem koraku je ritem

ritem trpkosti in veselja, pričakovanja

plešem

zaslepljena balerina na napeti nitki

ta pot postaja vsak dan krajša

z lahkoto jo prehodim

zato

prisluškujem tvojim korakom

prihajaš?

notranje uho prisluhne, zrak vibrira

kazalci se sprehajajo od ure do ure

zdrznem se – kaj če je tudi to samo zgodba?

ena izmed mnogih

zapisana na nevidnost neskončnosti

obešena na preteklost, v katero se bodo še vračali,

da se posladkajo z ugrizi njega v njeno kožo

slišiš tiste akacije nad nama?

minevajo tako kot tale trenutek

zapiši ga?

daj!

nimaš pisala?

imaš jezik!

moja koža bo tvoj papir – vse prenese

piši!

 

 

Pikčasti dežobran

 

sivo me pogledaš

barva spremeni odtenek

v pogled se prezrcali toplina mojih dlani

 

tokrat so zelene kot zgodnje pomladne trave

 

daleč je pomlad

– a ne tako daleč, kot je blizu jesen

čutim njen vonj

počasi vstopa vate

jesen je modra

prinaša zrelost in težo besed,

izrečenih pod pikčastim dežobranom

 

tudi ko dežuje, se smejiš

– tvoj smeh diši po ličkih majhnih otrok

sladko in drugače, kot diši nikogaršnji smeh

 

ljubim tvoje stopinje

vanje polagam dlani, da se ne izgubijo

nikoli me ne boš izgubil

vedno bom vršala med tvojimi kostmi

nikoli me ne boš imel

– kdor ničesar nima, ničesar ne izgublja

imaš me – vso!

 

do zadnje sence, ki horizontalno pretrga svet

vse nerojene črke mojega jezika

njihov zven

zven besed je večen

– ne more izginiti

tudi ti ne moreš

vedno si nekje

– blizu

čutim veter, ki razmrši moje lase

vem, da si blizu

tako blizu, da me zmrazi

zaprem dežobran

dežobran je moja pesem

– ne potrebujem je

ti si moj dežobran

 

 

Frida

 

praviš mi Frida in se mi hudomušno smejiš –

ah, kot da ne bi vedela, kaj misliš!

povsod poskušam načečkati barve življenja in

ti mi lezeš pod krilo

kot da bi prav tam počivali vsi najini ideali

ne vem, kako dolgo boš vladar mojega navdiha

ker ne vem, kako dolgo bom nosila to pisano krilo

ko se vzorec življenja oguli, ga ne bo več moč naslikati

in krilo bo samo krilo

navadno in moje

 

praviš mi:

navadnost ni v domeni tvojega sveta

usojeno ti je biti Frida

tista, ki je ljubila cigare in

moške srajce

tisto bojevito dekle s čopki,

ki je ne morem pregnati iz sebe

tista Frida, ki je prezirala Ameriko in

dišala po svobodi

ki je umrla za prozorne ideale

in od neke čudne ljubezni

postavim ti preprosto vprašanje:

boš zmogel živeti Diega?

 

 

Marmorno svetišče

 

nekdo mi je govoril o lepem marmornem svetišču

– pod gotskim obokom

do njega od vrat vodi petdeset drobnih korakov

udarjajo ob tlak

prostor napolnjujejo z blaženo prisotnostjo majhnega človeka

odprla sem vrata in naredila petdeset drobnih korakov

pod gotskim obokom objela ledeno hladni kamen

tam ni bilo ničesar, kar bi me navdalo z občutkom polne sreče

 

odšla sem k tistemu človeku, ki mi je pripovedoval

o svetiščih in oltarjih

– bojda tam duša najde svoj mir

svojo navezo, kamor lahko pripne misli

tako kot so pripeti oblaki na nevidne vrvi zemlje

 

povedala sem mu zgodbo o svojem svetišču

našla sem ga tam, kjer se tvoj vrat spoji z rameni

na točno tistem mestu je moje svetišče

nanj trudna polagam svoje misli

ko se jim zvrti od življenja

 

tam je moja sreča in moj mir, ki me napolni

 

do tja ne potrebujem petdeset drobnih korakov

dovolj je samo, da zaprem oči  

in moja misel se pripne  

 

 

Podkožje

 

le včasih stopim na plano

pomolim radovedno glavo v svet

pust je

zbadljiv

pod njim moj jezik ledeni

besede izzvenijo v prazno

posrka jih vakum praznine

nato se zatikajo v robove zvezd

moj svet je pod kožo

v razbrazdanih rekah ožilja

čas se tam steka drugače

enak je ritmu bitja srca

zavzamem držo embrija 

 

priklopim se na popkovino lastnega dna

stabilno je in toplo

na njem se razčesavajo pomladne trave

vsak dan kričim vase

iščoča morje odgovorov

izgubijo se v prostor

tisti, ki je bil rezerviran za bogove

vem, svet se je zaklenil pred nami

tisti notranji

pred nami je zaklenil vsa svoja vesolja

ve kako jedek je lahko naš razum

en sam korak v svet spoznanj

en sam zamah proti zvezdam

bi spremenil nedolžnost božjega načrta