Robert Titan Felix, 1972, pisatelj, pesnik, prevajalec in urednik. Diplomiral je slovenski jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Mariboru. Prozna dela: Kri na dlaneh, Sanja in samostan, Pontifikat: prilika o sestopu, Volosova čreda, Graščina: gotska povest, Prvi prihod in Povedati moraš ime: gotska povest.

Njegova romana Sanja in samostan ter Pontifikat: prilika o sestopu sta se uvrstila med deseterico nominirancev za nagrado za najboljši roman preteklega leta kresnik, roman Sekstant v soavtorstvu s Štefanom Kardošem in Normo Bale pa med peterico. Posamezni deli njegovih besedil so prevedeni tudi v nekaj tujih jezikov. Pesmi pa so zbrane v sedmih samostojnih pesniških zbirkah, od katerih zadnja z naslovom Vsakdanjosti nosi letnico 2021. Izbrane pesmi so iz trenutno nastajajočega materiala.

NE STOPAJ PO POTEH BREZ TAL

Ne stopaj po poteh brez tal. Ne stopaj.
Preveč jih je, premalo se ospe
rastlinja nanje, da bi v pozni uri
prenesel, ko pod njimi svet se vdre.

Ne stopaj v prazno. Sploh se ne premakni,
ko svet s številnimi ponudbami
kot razuzdan govnač ob tvoji strani
neskončnost praznega v brezdan vali.

Predvsem ne hodi tam, nikdar! nikoli!
Predvsem zavedaj se, da vsak korak,
ki v prazno plane, da si svet podjarmi,
prej kot vladar postal bo strup grenak.

*

Drsi vesolje, ko se tvoja roka
polagoma nagiba v mlad večer,
in bolj boš tih, bolj kot ob jutrih rosa,
bolj blago se ti bo odprla dver,

ki strašno škripa, a se ne premakne,
da vsakomur, ki le dovolj molči,
odpre neskončje onstran svetne groze,
če le ne stopi, ne odpre oči.

Predvsem ne hodi v svet, nikdar! nikoli!
Predvsem zavedaj se, da vsak korak,
ki v prazno plane, da si svet podjarmi,
prej kot vladar postal bo strup grenak.

LAHKO NOČ, LJUBEZEN MOJA

Lahko noč, ljubezen moja,
mirno sanjaj v zimsko noč,
naj te ziblje temna preja,
zložena čez gručo koč.

Sneg, ki rahlo naletava,
da se bo v vihar zdivjal,
naj nikar te ne vznemirja,
ne, kar skoz temo bo gnal.

Senca, ki skoz okno gleda,
ni prebredla vso ravan,
da bi hudo ti storila,
da bi te odnesla stran.

Nič ti noče, samo gleda,
ko spokojno, mirno spiš,
saj za dolga snežna pota
kot darilo se ji zdiš.

*

Lahko noč, ljubezen moja,
nič ne zbujaj se do dne,
pusti senci, ki te gleda,
naj po svoji poti gre.

Dosti jo poti še čaka
do dobrav, kjer ona spi,
pusti, da vse do obzorja
miren sen tvoj jo bodri,

misel, tista noč je dobra,
ko otrok nam mirno spi,
naj tako bo še zarana,
ko se v beli dan zbudi,

naj pobeljena dobrava,
ki odganja mrzlo noč,
dolgo mu bo v veselje
in ves svet mu v pomoč.

POMRZNJENOST

Naj svet pomrzne. Naj se voda,
ki odrešenja za togost ljudi
in sveti krst za novega otroka
deli, v ledeno ivje spremeni.

Pomrznjen da lahko na dnu vodnjaka,
ne da bi se premaknil, vdano čakaš,
da z divjim treskom poči ostra skorja.
Saj to je glas, ki mu lahko zaupaš.

Ker ni tako, da se v pomrznjenosti
bi svet zares za vekomaj ustavil,
ko ga je vklepal led, samo zato ni
se branil, da bo enkrat znova planil.

*

Ničesar ni. Potem pa prav nesramno
naenkrat vse je eno samo planje.
Pa ti je prav, saj le, kar vstane samo,
lahko je tudi skoraj kot spoznanje.

Preveč strasti po svetu si zapravil,
da bi se zganil, ko se zgane misel,
ker le, če nisi sam se česa spomnil,
verjameš, da ni bedasta zamisel.

Verjameš torej le v pomrznjenost,
v strašljivi resk, ko ostro v led zaseka,
in plane v brst zelenja kot modrost,
da najresničnejše ni od človeka.