Lučka Zorko
Lučka Zorko je rojena leta 1981. Do sedaj je izdala 4 samostojne pesniške zbirke (Reciklaža kosti, 2001; Obdukcija srca, 2004; Karavana, 2006; Vreščeče čeri, 2011), eno kratko zgodbo v zbirki več avtorjev (Štirje, 2002), slikanico za otroke v soavtorstvu Grimolda (2008) in slikanico Plavček (2014). Leta 2014 je izdala roman Božji delec. V življenju se je ukvarjala že z marsičim na marsikaterem področju in najbrž se še z marsičim bo. Za več informacij o njenem življenju in delu je dobro vprašati Googla, saj ta ve več od nje same. Trenutno piše novo zbirko pesmi in se ukvarja z vprašanjem, kako posvojiti pingvina.
ARIELOVE SANJE
Pesmi iz nastajajoče zbirke
TROJICA
Sveta Trojica. Oče, Sin in Sveti Duh. Ura: tri. Zvoni. Zvoni. Prostor teče. Čas miruje. Tam sva: jaz in ti. Zastrtih dihov, priklenjenih, okostenelih teles si ogledujeva cerkev, jezero pod nama, stopnice navzdol. Oče Ivan je tukaj pil kavo, in tudi midva jo. Do poznega pomarančastega sonca, takrat se vrneva na hrib; Sveti Duh nama razpiha lase. Spotoma najdem ključ, 47 piše na njem in lahek je; sinovo srce je zaklenjeno v tebi.
Obstojiva v jesenskem vetru, razširiva roke – najini senci, dva križa v večeru.
SVETLOBNI MEČ
Ko te je vse manj
od izgube do izgube,
od enega do drugega zahoda
preplašeno šteješ minute,
sonca se utrinjajo in ugašajo,
se žro med seboj
in počasi se izgubijo
sopotniki
in pot se odstira pred tabo
samotna in divja kot morje.
In se ti daje in se ti jemlje sproti
in ti kakor zarja
blediš, stojiš
in tvoja pot, ki si jo videl
jasno in čisto pred sabo,
je gladina brez smeri brez cilja samo
horizont, horizont
in varljivi odsev sonca,
ki se z večerom spreminja
v ozek svetlobni meč
in potem ga je vse manj.
Od teme do teme se prebijaš,
misliš na žarek, ki se je izgubil
daleč proti obzorju,
ker ga nisi mogel dovolj trdno
prijeti.
Spomin nanj
te varuje teme v tebi.
SNEŽNI LEOPARD
Avantgarda, my friend, je naselitev otoka.
Sredi otoka zbujen snežni leopard,
poroka, oskubljena ceremonialnosti,
je to, snežni leopard, avantgarda,
my friend, vojska za vojne nadnébesnih.
Avantgarda, my friend, je buška na moji glavi
and I am the valrus. Svoje steklene oči bom dala,
da bi se skoznje svetloba lomila
in ti zaslepila oči, my friend, avantgarda
je lom svetlobe skozi prizmo rane.
Avantgarda, my friend, je enemy, zataknjen
v tvoj ozki goltanec. Avantgarda je rezanje morja,
spodkopavanje, rušenje s šopki steklenega cvetja.
Snežni leopard je tu, med nama, svoje mogočne šape
je položil okoli mojega vratu in spiva tako,
na otoku, moje dihanje, ponikajoče v kožuhu.
ZOBJE
Sylvii Plath
Ko sem samo enkrat zalajala
po vseh teh letih,
so bile posledice manj strašne
kakor od molčanja.
Prostor je naenkrat postal prazen.
Nobenega bremena sreče,
nobenega skeleta miru,
samo jaz, še zmerom živa,
še vedno tu, preplet žil in krvi.
Koraki so samo: koraki, Sylvia.
Jaz transformiram tvojo dušo.
Tvoja duša je velika riba
na dnu mojega morja,
in to morje je plitko, bolj plitko
in banalno, kot bi rekla ti.
Škoda, da nisi našla tiste maske.
Ležala je prav ob robu gozda,
lahko bi jo videla, pa je nisi,
le kam si gledala – trop belih vranov,
krilatcev, ki si angeli pravijo?
Maska, ležala je ob plitvini,
oseka je bila, lahko bi jo pobrala,
ne da bi se zmočila,
pa je nisi, škoda, Sylvia.
Ko sem samo enkrat zalajala
tam, zunaj, in ne tukaj notri,
v varni komodi poezije,
so bile posledice manj strašne.
In ti zobje, Sylvia, so bili zobje
tvoje poezije, ne zobje sveta.
In tudi zobje so samo: zobje, Sylvia.
ZGUBLJENE BITKE
Tedu Hughesu
Nisi mogel zmagati.
Bila je zgubljena bitka,
še preden si prijel za orožje.
Izgubljal si z vsakim dotikom,
slehernim molkom.
Prepozno si izbral pravo orožje –
boril si se z jezikom
namesto z bajoneti.
Zadaviti bi moral tistega zajca, my friend,
zadaviti pred njenimi očmi,
in dal bi ji piti kri, svoji princeski,
da bi vedela, o čem govori,
kadar kolje pošasti. (Z besedo.)
Črni vran, Ted, bi jo moral poraziti,
da bi zmagala oba, ne ti, ti si nemočen.
Nisi mogel zmagati.
Niti z umikom nisi mogel doseči,
da ne bi eden v bitki umrl.
Čudna bitka, kajne,
vse meče ti stisne ob tla,
vse nože izbije iz rok,
vse dotike razmesari na kosce,
in vendar preživiš ti.
Nisi mogel zmagati.
Samo življenje si smel obdržati
in ona svojo smrt.
Tisto, kar je vsak od vaju ljubil,
je odneslo celo kožo,
kljub porazu obeh,
kljub porazu.
SVETLOBA V TEBI
Svetloba se ovija okoli tebe.
Skozi tvoja zrkla vstopa vate,
ki si poln ogledal, in moja senca
v tebi beži skozte, ogledala jo srkajo,
zato beži skoznje, da bi našla
svojo zastirko, svoje hlepeče telo.
Svetloba v tebi se čudno vije,
nekako se je izgubila med prestopanjem
z ene na drugo gladko ploskev
in zdaj ne ve, kje je.
Čas, ki vibrira v njej,
se je zaletel v samega sebe
in zdaj tam trza in zato se senca
trese kakor struna kitare.
Otožen zvok povzroča,
kot bi val butal ob skalo butal ob skalo
butal ob skalo, se valil čez gore
in se srečal s sabo.
Svetloba, zgubljena v tebi,
sledi senci, ker senca se pomika naprej.
In ko se senca zaleti vase
in razleti v črepinje,
se svetloba poreže po robovih,
malo se tudi razcefra,
da njeno mesto rdeče zadoni
rdeče zadoni rdeče zadoni
in se razleze v morje. Tiho,
mirno morje, brez valov
brez valov brez valov,
tako razširjeno po meni,
tako razširjeno po tebi
in tako ravno, kakor ogledalo,
v katerem se z neba ugleda
Narcis v velikem preletu: zvezda se je utrnila
in se srečala s svojim odsevom,
preden je utonila v sencah,
prepredenih pod nébesi.
KO ME JE OBISKALO
Ko me je obiskalo tvoje srce,
sem pila iz smrtne čaše.
Ali boš pilo, srce, sem mu rekla,
ali boš pilo z menoj.
In je pilo z menoj.
Po čajanki se je srce sleklo,
njegova temna notrina je utripala
in táko, krvavo in votlo, je reklo,
da bi se ljubilo z menoj.
In se je ljubilo z menoj.
In je našlo, krvavo in votlo,
moje razmajano srce,
in je reklo: srce,
se boš zlilo z menoj, srce,
se boš utopilo z menoj,
čaša je polna in midva
utripava, votla, preplašena,
zdaj in ob najini smrtni uri.
ZADNJI KOS POLETJA
Vrv se pleteniči po prostoru,
zdaj zanka, zdaj črvina.
Zadnji kos poletja visi na njej,
osmojen, zadrgnjen
še vedno miga.
Vrv se zabada vate
kot rezilo, kot živa tvorba
se zabada vate in vsega te zavzame.
Pleteniči se po času, vrv.
Zdaj belina, zdaj črnina.
Zadnji kos poletja v tebi
prikliče vsa prejšnja poletja:
njihove mehurčke,
njihove zahode.
Reko, ki se je sklicevala nanju
in je tekla v njiju kakor živa tvorba.
Zadnji kos poletja,
poslednji žarek njune skupne zgodbe,
sonce, modro, odpeto z verige neba,
reka, srebrni odblesk rib,
zadnji kos poletja – trnek za pesmi.
ODPLUTJE
S svojim
iz ran stesanim čolničem,
po tem brezbrižnem morju,
ki mu ne vemo imena, ne značaja,
plujem.
Odplutje, kam? Na otok z otoka,
zmerom znova, čemu vse te obale,
trase za hipen postanek, in potem:
dalje?
Rane se utrudijo, utrudi se čolnič,
morje je vse bliže notri,
od neba ga ločuje beseda,
Mea
culpa peni svoj gobec,
morje peni svoje valove,
obale, pestujoče postanek,
čolnič, pestujoč obstanek,
in sonce. Nabuhlo poletno sonce
v zahajanju, razbeljeno v
svoji vertikalni logiki, sonce,
rožnato in meseno in molčeče.
Obale, puste, in globlje v otokih:
zveri. Zveri. Žive.
Njihove težke šape.
Njihove vroče sape.
Njihove sence, huš-huš,
nevidna prisotnost med drevjem
in sredi dreves živi studenec
za žejne. In ti, tvoj duh v megli,
nemo strmi: mrtvi leopard.
Čolnič. Odplutje.
Mea culpa mi nič ne pomaga,
Mea culpa sedi na čolniču z menoj
vsa molčeča in zazrta v horizont
in plujeva proti obali, ne na odprto,
in morje pod nama je grenko in gosto.
Dalje? Dalje.
Morje se peni tam ob vreščečih čereh –
bržčas je Ariel skozlal v morje svojo
banalno vsebino, beli prah, ki naj
očisti moje srce in tvoje ime, dear friend.
Z Meo culpo napraviva jambor,
za jadro napneva izpraznjeno vrečo
pralnega praška, na njem z velikimi črkami piše:
ARIEL.
Le še veter je treba ujeti, ugoden, in gre.
O, pozdravljeno, kopno, in ti,
iz mesa, živ, leopardjih oči,
ki me pozdraviš z nasmehom,
ko iz pristana pluješ proti obzorju,
in rečeš: Ugoden dan bo za plovbo.
Morje je mirno!