Dejan Koban
Dejan Koban, rojen prvega julija tisoč devetsto devetinsedemdeset na Jesenicah. Po izobrazbi je tehnik grafične dodelave (knjigovez in kartonažer), kasneje je pridobil še naziv montažerja slike in zvoka. Zaposlen je na RTV Slovenija. Od 2006 soorganizira pesniške večere in festival Mlade rime. Pesniške knjige: Tebi (1998), Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013). Pripravlja četrto zbirko z naslovom Frekvence votlih prostorov - kjer so žirafe resen prometni problem. Pesmi večinoma objavlja v revijah Idiot in Poetikon. Od 2011 svoje tekste interpretira v glasbenem kolektivu Nevemnevem - konstruktu besede in zvoka.
izterjave
enormno znižanje vsebnosti dotikov
ceste se počasi lupijo ob stranice prebranih
knjig stopalo zaokroži po trgu kjer so
nekoč padale prave slabo zapakirane sto gramske
avstrijske kavne mešanice ljudje so hoteli v
svobodo dobili pa davek na dodano
vrednost in spletne nadzorne kamere pod
kožo potujejo samo še upokojeni učitelji
zena vendar imajo problem ta
problem se imenuje nezmožnost prostega
dihanja obdarujemo se s pisanimi papirji
in donosnimi vrednotnicami kakopak pred
človekom stoji velik kip kostanjevih bodic zemlja
skrivnosti in dežela iz sanj pranger smo si
postavili za samokontrolo drži malo nas je a
smo precej zajebani stalno strmimo v sivino
sprehajalnih poti in se zatresemo kot žito v
vetru če se nas neznani dotaknejo ponesreči
od kod brezsramna golota v medsebojni
komunikaciji zastraši izpuščene živali na trati
zakomplicirano tkanje novih oblačil ne
reši zavozlanih medsebojnih odnosov
milnih mehurčkov ne moreš konzervirati v večnost
poklapana nevesta razpušča lase v plavž
pot je preveč zamudila se obrnila vase pomodrela
izpustila vrabce da so žrli po trebuhih povabljenih
sonce je bilo visoko nesramno cedilo je salo na oči
jok se je sproščal skozi doline otroci razvajeni brez lizik
hrčki postrojeni v formacije takojšnjega frontalnega napada
john lydon se lagodno kotali po hribu prebavlja nevestine
poljubčke ljudje ki stražijo zveste pse se umikajo skozi
reke zakasnelih rib skačejo iz vode da bi lovili sluz
paraliza naključja
zmerno do pretežno znotraj
vonj sem se zažrl v
tvoje stene ne moreš
predihati oglatih ptic
pustiš drevesom gledati
v premice misli okrogel
svet raniš s pogledom
materija dihanja zida
peskovnike zažrt sem
vate in to te zateguje
dva ločena otoka sva
vsak s svojo obmejno
kontrolo razediniš družino
lubja pravice dihati resnica
ne gori več sedaj komaj
plamti gledaš v cesto ne
premikaš utripa mirno
režeš mir na tenke rezine
polagaš na kruh ki ga vedno
znova mesiva nimava veliko
moči revitaliziram najine
nove in nove sunke koža
ti jasni
plamen je normaliziran
obtežitev
drugače je seveda se ne moremo vsi strinjati da se ta čas premika
samo proti izhodu drugače je sonce se skriva ob polnih smetiščih
matere so živčne razvaline in otroke barvajo na živo zeleno da jih ne bi
izgubile drugače je ko se voziš z vlakom in gledaš pokrajino
vseh teh milijon hiš z drugačno barvo fasade in vsaka z drugo vrsto
lončnic na oknih drugače je ponavadi si se lahko mirno slekel in
nadel drugo kožo sedaj je vse opremljeno s kodami ne moreš premakniti
niti ene dlake da ne bi bil sneman drugače je drevje se transformira v novo
vojsko ki bo znala odganjati ljudi ko se bodo hoteli zateči gozdovi niso več
tako zelo naivni kot nekoč drugače je alkohol je zavzel pozicijo edinega
mediatorja takole naenkrat brez sledi samo še tenko ječimo
drugače je
okupirani smo
od znotraj
račun poravnan
počasi postajajo naša telesa
prozorna skoznje trepetajoče
uhajajo roke ki se učijo gramatike
odpuščanja pomlad je usločila
hrbet ljudje so izpustili sive
obraze v morje bojazen je prisotna
vendar veter sili v nepremišljena
dejanja roke mu sledijo postajajo
zmaji brez uzd in tanka rdeča črta
že dolgo ne označuje več prve
frontne linije
šalamun je mrtev pika konec debate
iztegnjene oči režejo vranice
mlade ljudi pritiskajo do tal
uteži se bohotijo na utrujenih jezikih
vehementno kričijo poezija je zašla
v rov brez izhoda upokojeni klovni
iščejo svoje nosove po hišah edino
zagotovilo za preživetje je nabiranje
malin ki so ki niso ki so ki niso kamenčki
rinejo v kožo veje dreves lomijo
potrpežljivost sekamo besede dejanja
so zamrežena z jecljanjem velike oči
gomazijo po koži pesnic ki jih nihče
ne bere vsi bi jih radi le fukali takšni
smo majhni pohotni oboroženi
s topografijo sramu veličina idiotov
se meri v njihovi popustljivosti
do drugih idiotov bolj trepljajo ramena
večji so (idioti) ogrlice nas silijo v greznice
niso še izpraznjene drek nas objema
počasi se tiska v naše obraze tako nas
občudujejo ohoho ste bili na morju
da na morju smo bili odvrnemo in
hlipnemo žolč
neću
veter se zaganja v prazne žepe zraka