Doroteja Drevenšek, rojena leta 2005, je dijakinja tretjega letnika II. gimnazije Maribor. V prvem letniku se je na gimnaziji priključila literarni delavnici pod mentorstvom pesnice Nine Medved. V letu 2022 je bila zmagovalka Župančičeve frulice, kar je ponovila tudi v letu 2023 in postala edina zaporedna zmagovalka v kategoriji srednješolskih pesnikov v zgodovini natečaja. V letu 2022 je bila finalistka natečaja Ali govoriš emojščino?, ki ga je v letu 2023 tudi osvojila. Poleg tega je v letu 2023 prejela naziv Male Veronike. Na šolskem Prešernovem natečaju je v istem letu osvojila prvo nagrado na področju literature. Poleg pisanja poezije se ukvarja tudi s filmsko in gledališko režijo. Njena kratka filma (Korak, Kolesar) sta prejela nagradi na mladinskem filmskem natečaju Videomanija. Prav tako je predstava, katere priredbo je napisala in se podpisuje tudi pod njeno režijo, Dogodek v mestu z Gongi, prejela nagrado za najboljšo predstavo v celoti na festivalu Transgeneracije (2023) in zlato priznanje na festivalu Vizije (2023). Z ustvarjanjem na različnih področjih raziskuje izrazna sredstva in jih med seboj povezuje, zdi se ji namreč, da je umetnost zmeraj preplet več komponent, ljudje pa smo preplet treh …

Bitje iz treh komponent

Pred ogledalom se spomnim,
da obstajam.

Misli namečem v obrabljeno torbo,
ki mi jo je mama kupila na morju.

Sama je imela nekoč enako.

Peruti skrijem pod volnen pulover,
obraz pa prebarvam z bleščicami.

V ušesa posadim slušalke,
da mi Carla Bruni zapoje v francoščini.

To je zajtrk za ptico v prsih.

Obujem si že dolgo premajhne škornje,
ker telo biva drugod kot moja duša
in je število žuljev, s katerimi bom umrla, nepomembno.

Preobrazim se iz bivanja
v bitje iz treh komponent.

Prva me gleda iz ogledala,
druga čivka pod rebri
in tretja je zaprta v moji torbi.

Vse skupaj odplavamo skozi okno.

SELIVKA

Postopoma sem izginila.

Najprej je začelo –

primanjkovati besed
in je bila tišina bolj gosta.

Za njimi so odhajale srajce
ter jopice,
tudi barve so postopoma sivele,
zaradi napetega ozračja
je bilo vroče, tako da
bi bile obleke odveč.

V omari za čevlje
se je pojavila

praznina,

ki se je razselila na

knjižne

police.

Celo mila so zapustila svoja mesta,
ko sem nehala čistiti
svoje sledi.

Dokončno sem se

izbrisala

takrat,
ko v kopalnici ni bilo več zobne ščetke,
preden sem jo vzela s sabo, sem prižgala sveče,
da se je izgubil tudi moj vonj.

Mandale

Izginem med nepopisane liste
in nepobarvane prostore.

Polnim jih z barvo
(običajno se vanje izlivam jaz).

Tako tiho je,

da je utihnilo celo tiktakanje
in me usmerja zgolj svetloba.

Počivam,

danes se svet vrti brez mene,
v svojem nadstropju barvam kroge,
ki ležijo in počivajo z mano.

Družno ne obstajamo.

Utrinki z okenske police

Ena.

Ura, ki visi na steni, je počasna.
To je njeno trinajsto življenje.

Dve.

Kakor vrabček sedim na
okenski polici.

Tri.

Čakam.
Povsod in ves čas čakam.
Zaciklana med posušena lica.

Štiri.

Neprestano začenjam znova,
ampak je vsakič isto.
Kakor da bi se telo upiralo
in mi sporočalo, da lahko živim
le na en način.

Pet.

Mislila sem, da bo lažje,
če zaprem vrata,
vendar mi trenutki še vedno
uhajajo.

Šest.

Ko sem zaloputnila z vrati,
je na tla padla ura.
Pa še vedno tiktaka.
Kot jaz.

Sedem.

Na okenski polici pojem uspavanke
in upam, da bo svet zaprl oči,
ki so ves dan zazrte v besede.

Osem.

Ne razmišljam preveč,
le temeljito
in ves čas.

Devet.

Mogoče …
Mogoče je vse to le
privid.

Deset.

Enajst.

Dvanajst.