Petra Bauman je novinarka, igralka in pesnica. Živi v Mariboru. Leta 2008 je pri mariborski Založbi Pivec izdala pesniški prvenec Januar. Njene pesmi so prevedene v nemščino (revija Lichtungen), angleščino, hrvaščino in grščino. Leta 2008 in leta 2018 je bila njena poezija predstavljena v oddaji Literarni nokturno na Radiu Slovenija. Leta 2012 je imela samostojno predstavitev v Literarni hiši Maribor pod okriljem Evropske prestolnice kulture. V letih 2013 in 2016 je bila uvrščena v finalni oz. polfinalni izbor državnega literarnega tekmovanja Vitez poezije v organizaciji Založbe Pivec. Pesem Razprodaja je leta 2010 uglasbena izšla na CD-ju Rokerji pojejo pesnike v izvedbi glasbene skupine Franc&Roses, leta 2019 so projekt uglasbljevanja njenih del začeli v glasbeni zasedbi The Geliebters. Leta 2017 je bila izbrana za muzo erotične poezije na pesniškem tekmovanju Muza za muze z muzami literarnega društva Maus s pesmijo z naslovom 16. Izbor njene poezije je bil objavljen tudi v reviji Poetikon. Konec leta 2019 je po enajstih letih izšla njena druga pesniška zbirka Paradiž, ki jo je predstavila v mariborskem klubu KGB. Ukvarja se s pripovedništvom, igro, piše poezijo in kratko prozo.

Več o Petrinem delu najdete tudi na:

erozija

visoke trave so požgane
»nagniva se v temo«
ostala sva pred vznožjem mesta
»sleči me in obleči v tvojo kožo«
na visok kup sva odložila kožuha
»nimam rad sonca, rad imam njegovo toploto«
vrata v dvorane slavja so zaprta
nimam rad zemlje, rad hodim po njej

za rojstvo nove zvezde sva prepozna
beli vran salutira zadnji jati rdečih ptic

ti si ta,
ki me je zbrisal z ozemlja živih žensk,
zdaj sem nimfa,
lepa v nevidnem,
lepa v temno modrem plašču
z obrobo tisočerih malih nimf
vrč vode nosim s sabo
da nisi žejen
da nisi suh
da ti je vedno blizu ocean

vsaka lepota je pokončana,
pokrita z vrečevino in suhim vejevjem

velikan sem, ki nosi v žepu zmeraj mokre
vžigalice, da ne bi zagorel

potisni glavo skozi okno vlaka
in globoko dihaj …
dihaj

Tri zlata jabolka

Jantarne, modre in sive oči
so včeraj gledale druga v drugo,
bile globoko skupaj,
z rokami so si sramežljivo pokrivale smeh.

A prišlo je jutro, ko so se zbudila dolgolasa
dekleta v svojih pletenih košarah
in vsaka je uzrla, nad kakšno globeljo visi.

Vsaka je naenkrat prvič videla
prastaro rano, iz katere se je še vroče kadilo.
Hitro so pograbile svojo jantarno, modro
in sivo krono in povlekle žaklovino čez telo,
lase razpletle so iz skupne kite
in – druga drugi tujka po svoji temeljni rani - stekle
po svojih stopinjah nazaj.

Prva je našla premalo kruha in materinega mleka,
vaški otročaj, ki se svoj zakaj, zakaj, zakaj
nauči reči kot daj, daj, daj.
Trdno zvesta zemlji, nič oblakom.

Nad drugo so se že zgodaj vzdignile nevihte,
stene domače hiše so bile vlažne od solz,
žganja in razobešenih krp,
rdečelasi mož je zasejal prepade v očeh.

Tretja je bila kmalu ustreljena v srce,
pol ga je padlo med reveže,
pol se ga je razpršilo po nebu,
Pustila je težkim čevljem, da ji stopajo čez prste,
oči zazmeraj obrnila k zvezdam.

Vsaka, zaskaljena s svojim rodom,
s cvilečimi svinjami preteklosti in lajanjem psov,
prevečkrat postavljena na domačo grmado,
zaznamovana z ozkimi potkami v snegu in vaškimi obešenjaki
s sanjami, ki so jih slišale le punčke za igro
in zapisala rožnata pisala,

je zatlačila pest globoko v svojo rano,
odvrgla besedo sestra,
potegnila pražnja oblačila čez črni pajčolan
in nadela črni trak pod zlat rokav.

(polfinalna pesem natečaja Vitez poezije 2016)

Pleme

Ni bolj žalostnih ljudi,
kot so moji prijatelji.
Gostoto svojih življenj spuščajo v globoko čisto vodo,
kjer plujejo v jati malih morskih bojevnikov.
Le tu in tam kdo leže na letečo preprogo – skata.
Na gladini se kot oljne kapljice približujemo,
včasih se združimo v velik krog in
luna na nas močno sije.
Kadar kdo nima roke,
mu posodimo svojo,
a mi smo ljudstvo fantomske bolečine.
Naš krog ni nikoli pravilne oblike
in ravna črta tudi ne.
Od meduz ožgane noge nam prosto plavajo pod gladino,
v nori želji, da že enkrat pride morski pes…
… le kako se je dotakniti njegove plavuti?
Včasih se primemo za noge in naredimo zvezdo.
Takrat smo zelo srečni.
Nekega dne pa bo nekdo od nas globoko zajel zrak
in se potopil, v boju izruval morsko dno
in ostali bodo videli komet … na morskem nebu.

(finalna pesem natečaja Vitez poezije 2012)

Oči juga

Lajež psa
ob izdihu poletja.
ko je topel, mehek,
koprenast dan.
Dan za nič drugega kot za
sprehod,
glaž bezgovega soka,
morda ping pong.
Devet golobov opazuje
belo golobico.
Mlačno srce bele golobice
se ozira
po lanskem poletju.