MKC blog #6 - Sonja Gregorn

Na MKC Maribor nadaljujemo s tedenskim blogom o trenutnem dogajanju in delu naših zaposlenih v času izrednih razmer. Tokrat je svoje misli na papir izlila koordinatorka in organizatorka kulturnih programov Sonja Gregorn, ki v sklopu zavoda skrbi za galerijo Media Nox in koordinira Mednarodni festival računalniških umetnosti.

Najhuje je za nami, uh, končno, mogoče celo preživimo! Stanje se umirja, zgleda da se lahko sprostimo, spet zadihamo. Najboljša novica včeraj, drug teden se lahko spet odprejo galerije, Blaž se vrača, juhu!!!

Ko sem v začetku leta prvič slišala za korona virus na Kitajskem, sem mislila, eh, malo hujša gripa, do nas tako ne bo prišel. Tudi drugim ni uspelo. Ampak tale se ni dal prestrašiti… z lahkoto in hitro je našel tudi našo malo deželico pod Alpami. In razglasili smo epidemijo, kot v filmu, halo, se to res dogaja, blazno….

V izrednih razmerah spoznaš kakšnega kova si in bolje spoznaš tudi svojega vodjo, v MKCju generalko, našo novopečeno direktorico Marjo, ki se je izkazala s treznostjo, tako značilno zanjo že pred krizo, ter hitro reakcijo. Tako smo vsi MKCjevci že 16. 3. pričeli delati od doma. Tisti petek sem v šoku iz pisarne odnesla le namizni koledar nekaj aktualnih map ter mislila, da se že čez kak teden vrnem. Oziroma zaradi šoka sploh nisem trezno razmišljala. Tako, da sedaj, ko delam od doma že skoraj dva meseca, blazno pogrešam moje ostale mape, papirje, skiro, ki je v pisarni….seveda tudi sodelavce, čeprav se enkrat tedensko zoomiramo, da se pogovorimo o aktualnih zadevah. Še več smo bili v kontaktu zaradi razpisa Solidarity of culture, kjer smo s skupnimi močmi in z delom tudi preko vikenda, prijavili ambiciozen likovni projekt One image….upam, da bo dovolj preprečljiv!  Zaprli smo tudi vrata Galerije Media Nox, katere program vodim. Galerija je zaprta vrata, kmalu potem, ko smo odprli razstavo mlade avtorice Špele Kobal….res škoda….ampak galerija se drug teden odpira in se tem bo tudi prekrasna aktualna razstava spet na ogled 😊

Ko je torej ta, z moje strani zelo osovraženi novi virus, odškrnil (na srečo si jih ni na široko odprl) vrata naše butične domovinice, sem najprej pomislila, joj, pa ne ravno letos, saj to ni res, se lahko zmenimo za drugo leto……prosim…

Letos ima namreč Galerija Media Nox 30. obletnico delovanja in z našo hišno kuratorico Petro pripravljamo veliko jubilejno razstavo, na  katero sva povabili 45 umetnikov (zelo nehvaležno delo, saj so bili vsi prekrasni in posebni, ampak galerija je majhna),  ki so v preteklih letih na nepozaben način zaznamovali našo Media Nox galerijo (najdete jo na najlepšem trgu v centru mestu, na Židovskem trgu). Načrtujeva tudi svečano in hkrati sproščeno otvoritev z lokalnimi DJ-ji in druženjem….v mesecu juniju. Če bo to sploh možno izvesti, še danes ni čisto jasno….

Kaj pa festival MFRU – mednarodni festival računalniške umetnosti, letos tako ambiciozen, izboljšan z izkušnjami prejšnjih 25 let, planiran za mesec oktober….izveden s programsko vodjo Tjašo, ali bo lahko povabil v Maribor vseh 40 umetnikov, predavateljev, piscev, moderatorjev iz vsega sveta? To je še eno izmed velikih vprašanj….ki jih trenutno ne manjka.

Seveda delamo kot običajno z mislijo, da se bodo zadeve uredile, saj se morajo, a ne, saj ne bo jeseni ponovnega, še hujšega vala virusa, kot nekateri grozijo…

Da pa torej le ni vse tako slabo nam vseskozi pomaga umetnost, ki te lahko vzdrami bolj kot virus, ti pomaga, da ne obupaš (brez antidepresivov),  z njo se zaveš, da je življenje vseeno lepo, dragoceno….. zato sedaj slikam praktično vsak dan, velik format, živahne  barve…ne dam se!

Še nekaj dokazov, da vse le ni tako slabo, ob tem, da so se onesnaževanja precej zmanjšala, je tudi to, da tale osovraženi virus dobro vpliva na našo družino 😊. Otroka se sedaj vsaj približno prenašata, kar je dobro, a ne? Ta ista otroka sta tudi navdušena nad šolanjem doma in sta bila včeraj iskreno zgrožena nad novico, da gresta 11. maja v šolo, pa ja ne! Postala sta zvesta pristaša šolanja od doma…milo rečeno, jaz ne delim njunega navdušenja.

Po novem imamo ping pong turnirje v naši kleti (verjetno že vsi izpolnjujemo pogoje za državno prvenstvo), postala sta prava izvedenca za tarok, zdi se mi, da sta tudi z nama malo bolj prijazna, za kanček manj uporniška…..kot pravijo, z malim je treba biti zadovoljen, a ne?

 Vsi, ki bomo preživeli to izredno stanje se bomo vse življenje spominjali, kako je bilo, kaj smo doživljali, kako smo vse skupaj preživeli in o tem pripovedovali naših vnukom in pisali knjige….vprašanje pa le, ali nas bo sploh želel kdo poslušati oz. brati??

Saj virus ne bo odšel, se  poslovil…bojim se, da bomo od danes naprej življenje delili na prej in potem…☹

Pa še to, zaradi korone sem odkrila elektronske knjige, jaz blazna ljubiteljica tiskanih knjig,  juhu, res so zakon!

 Brez korone naprej!

 

P.S.: Pa čipsa noče zmanjkati v trgovinah, tako da me nekateri sploh ne boste več prepoznali 😊

 
foto: osebni arhiv

foto: osebni arhiv