Dominika Portić

Foto: Dominika Portić

Dominika Portić

 

Dominika Portić (r. 1988), ki prihaja iz Šmartnega ob Paki je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru študirala smer Slovenski jezik s književnostjo in smer Prevajanje ter tolmačenje nemški jezik. V času študija je njeno poigravanje s poezijo dopolnilo obiskovanje literarnih delavnic in udeležba na literarnih večerih, s čimer je širila svoja pesniška obzorja. Njene objave najdemo predvsem na spletu, in sicer na strani Literarni val in na Pesem.si. Tiskane objave pa lahko najdemo v drugi številki revije Liter jezika in pa v Literarni krpanki Subkulturnega azila. Z avtorjem Dušanom Enovo je sodelovala tudi pri pesniškem projektu Lunin sin, ki je doživel plesno-dramsko uprizoritev v izvedbi plesnega društva Salam Ghazeea iz Ljubljane.


PESMI

 

Škrat

 

Za en dan bila bi droben škrat.

Tak, ki zlezel bi pod špranjo vrat.

Škratek,

ki obleče se v pajčevino in namoči nosek v polito vino.

 

Za en dan bila bi droben palček,

takšen, ki se skrije v vsak predalček.

Palček, ki ti zleze v ušesa in te cvileče pošlje v določen del telesa.

 

Za en dan bila bi škrateljica,

taka, ki je neumnostim prijateljica.

Škrateljica,

ki te po nosu požgečka,

da kihneš kolikor se da.

 

Za en dan bila bi droben škrat.

Tak, ki te uščipnil bi v vrat.

Škratek,

ki bi se lahko igral in bi zvečer spet dolgočasen jaz postal.

 

Bela vila

 

Z milino vetra odeta tam bom stala,

sredi gozda preteklosti te bom čakala.

Vse najlepše pesmi bom z roko ujela,

s kristalnim glasom le tebi jih bom pela.

 

V njih sladkobo te mehkó ovijem,

dušo svojo v čašo večnosti izlijem.

Kot bel labod s poslednjim spevom,

prevzamem um jaz tvoj z odmevom.

 

V misli tvoje se počasi bom vpila,

kot tekočina sladka se na tla izlila.

V oster led se tam bom spremenila,

kot uganka, ki se nikoli ni razkrila.

 

V očesa lesketanju se blešči jasnina,

ko sredi črnega srca zija praznina.

S pesmijo na ustnih sama bom ostala,

kakor bela vila v tišini bom zaspala.

 

 

Cvet, ki rase

 

Cvet, ki rase v skalovju,

se premika po drobovju,

po drobovju iz kamenja,

ki ga reber splet vpenja.

 

Cvet, ki rase iz kamnine,

nežno boža vse skomine,

ki jih skrivajo trezorji pred možganskimi terorji.

 

Cvet, ki rase v skalovju,

špranje pušča v okovju in skoz špranje nemi žarek že izdolbe tanek jarek.

 

Cvet, ki rase iz kamnine,

v jarku spije vse skomine,

ki so stekle iz trezorja in plimujejo kot morja.

 

Cvet, ki rase v skalovju,

pije moč v tem vodovju in ljubezen ga preplavi,

ko srce se z glavo spravi.

 

Cvet, ki rase iz kamnine,

razvije svoje korenine in ko skala končno poči,

od sreče nič ga več ne loči.

 

 

Ledena roža

 

Nič ne vidim.

Zaklenili so srce v kovino.

Nič ne slišim.

Zaklenjeno je pod gladino.

 

Nič ni okoli.

Vse se staplja z mrazom.

Nič v votlini.

Trak nad bledim obrazom.

 

Le koža je gola.

Občuti ptice v hladu sivini.

Le sapa je topla.

Ohranja ustnice v rdečini.

 

Stopala so bosa.

Oster sneg jih nežno boža.

Tkanina svilena.

In že postanem ledena roža.