Matic Ačko

Matic Ačko.jpg

Rojen sem bil decembra 1991 v novorojeno Republiko Slovenijo. Obiskoval sem II. gimnazijo Maribor ter končal dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani kot diplomirani industrijski oblikovalec. Trenutno končujem magisterij iz oblikovanja izdelkov na Fakulteti za strojništvo v Mariboru.

Od nekdaj me je privlačila umetnost; različna področja in panoge umetnosti, preplet teh panog in nove mikro zvrsti ter drobci invencije, ki nastajajo znotraj teh prepletov. Risanje je bila moja vstopna točka. Danes se ukvarjam s produktnim in grafičnim oblikovanjem, fotografijo in videom, glasbo, plesom ter pisanjem poezije ter kratke proze, s čimer sem se resneje pričel ukvarjati v srednji šoli. Vsi moji daljši pripovedni poizkusi so ostali nedokončani.


Geometrija življenja

 

Krhko je kot dolgostebelne cvetice

ob ribniku

in pravimo mu življenje.

Sestavljeno je iz mnogih

tenkih piramid in kock

in drugih žičnatih struktur;

ogromna praznina med njihovimi tenkimi okvirji

je prostor,

kamor trpamo svoje spomine

in trenutke nezadostnosti

in jutranjo meglo in ostalo navlako.

Zlepljamo te okvirje

s smetmi obrobnih ulic

in z umazanijo babičinega podstrešja

in s svojimi prašnatimi spominki

in s predmeti, ki so pripadali

bivšim ljubimcem.

Krhko je kakor dolgostebelne cvetice

v toči,

ko pride toča pesti

ali kamenja

ali granat.

Ali toča odhodov.

Ali toča besed ali pomanjkanje besed.

Krhko je, a

neverjetno kompleksno s svojimi

tenkimi zlatimi okvirji,

ki lahko zarjavijo v dežju,

a vsake toliko zbrusimo to rjo

in jo izbljuvamo v straniščno školjko.

Pozibava se življenje v vetru,

kakor dolgostebelne cvetice –

pripete v tla s koreninami,

a s svojimi drobnimi cvetovi vedno plavajoče

nekje po zraku.

Njegovi zlati okvirji

so najlepši

v nenavadnih svetlobah

med dnevom in nočjo.

 

Ledeni velikani

 

Ječanje ledenikov

bo uspavanka ledenim velikanom,

ko se najedo krvi.

 

Vsaka plošča se stali.

Vsak ledeni velikan

je na koncu staljen,

je na koncu vgrajen

v kolektivni ocean življenja.

 

In ni smrt,

temveč le singularnost.

Le ledena združitev,

ledena brozga.

 

Tako se sprehajajo ledeni velikani

po vrhovih arktičnih verig,

ko ekspeditorji berejo svoje inštrumente.

Hodijo na krvave žetve

in nato zaspijo v ječečem ledu.

 

Toda zdaj je zadnja žetev blizu –

zdaj je ocean lačen,

da jih pogoltne;

da jih pokrije s svojo gladino

in s svojo modrino

in s svojo šumečo uspavanko.

In jeziki ledenikov

ližejo doline

v zadnjih francoskih poljubih.

 

 

Mitologija vročih cest

 

Tak vročinski val je zajel naše ceste,

da se mi je v vročici razkuhanega mozga za trenutek zazdelo,

da vidim,

kako vzhaja tukaj nova mitologija –

kako raste tukaj nova Arizona.

Kako se te ceste v varljivem migotanju

atmosfere spreminjajo, tako, zelo počasi,

v tiste ceste –

ceste skalnatih dolin in kačjih lukenj in neskončnosti.

Neke druge civilizacije, neke druge kulturne juhe.

Morda bodo tudi tu, ob teh cestah,

na koncu pod razbeljenimi žarki

preživele le še zarjavele bencinske črpalke

in ceneni moteli za roparje

in posiljevalce in uporniška dekleta.

Nekoč se bom peljal tukaj in plazilci

bodo bežali z asfalta.

Hladil se bom v senci obcestnega bordela;

simpatične kurbe se mi bodo nasmihale.

Osušeni kvartopirci. Potepuški pankrti.

Dobre pičke v prekratkih kavbojkah

zleknjene na vročem plehu dolgih cestnih ladij.

Razbeljeni kolti z zarjavelimi bobniči.

Ceneni viski in vročina, ki dokončno

sterilizirata razum.

Kaj pa mitologija tistih cest?

Prihaja sem?

Ali pa bo tukaj nastala nova mitologija vročih cest,

ki se rodi, ko alkohol fuka z vrelimi možgani

in ko čudaki, ki so bili vse življenje

priklenjeni na svoj vrt,

po teh cesta odtavajo dlje

kot kadarkoli prej?

Predelana mitologija

zaklanih domorodcev in puščavskih religij.

Ali pa nova mitologija obešenih kmetov Hoč in Orehove vasi.

Ali pa motoristov, ki so jih prehitevalne škarje

razrezale,

da so ostali ujeti med svetovi.

Da, nekaj takega se kuha

v tej vročini.

Preteklost teh krajev izhlapeva

in v smrti zelenja raste nova Arizona.

Novi temni vek. Globalizacija na čisto novem nivoju.

Nastajajo ceste,

po katerih se majhne punčke

ne vozijo same.

 

Tako se mi je v tisti vročini zazdelo.

Možno je, seveda, da je bil le privid.

 

Kuga

 

Zdravnik s kljunasto masko

je moral predreti nek

še posebno velik in gnojen mehur

svojega pacienta

in iz njega so zbežali vsi mikrobi

in okužbe sodobnosti.

»To je začetek novega sveta,«

je evforično naznanjal pijani mesija,

ko so za njegovim hrbtom v blatni

jami kurili trupla gobavcev.

»Kuga je očistila svet odvečnosti

in to je nov začetek za naše gospodarstvo!

Novi vek se začenja!

Še malo, pa bomo imeli prva letala

in potem kmalu sledijo računalniki,

internet in pametni telefoni!

Voham jih, tik za vogalom

prihodnih stoletji so!

Slavimo zdaj, ljudje,

svetlo prihodnost po kugi!«

Trije ljudje, ki niso jokali,

so ploskali

in njegov sluga bebček

je metal cvetne liste pod njegova

stopala.

Širil se je vonj po zažganem

in iz nekega okna

je prikupno dekle vsulo drek na cesto.

Karkoli je že pobegnilo

iz tistega mehurja,

je nekaj dni kasneje

pokončalo tudi

pijanega mesijo.

 

Toda sneg …

sneg je tako čudovito naletaval na trupla,

nagrmadena v jamah.

Sneg je bil imun

na vse viruse in bakterije,

ki so razsajali po nemočnih ljudeh.

Toda ne na viruse sodobnosti.

Zdaj smo mi virus

snega in sveta.

Tako bo tudi njega na koncu pokončalo,

kar je pobegnilo iz tistega mehurja.

 

Tovarna

 

Sred' praznega polja je siva tovarna.

V njej je vozlovje srebrnih cevi.

Velika črpalka v razmočeni hali

poganja skoznje temno kri.

 

Roboti v cisterne ožemajo trupla,

jih zmeljejo v lepe kose mesa.

Temna kri dre po debelih ceveh;

kaplja iz spojev na betonska tla.

 

Na koncu tovarne, na koncu ožilja

ogromni bazeni lepljive krvi.

Z njo zalivajo plastična polja,

nekaj pa je ostane še za ljudi.

 

Krasna si, hči planin

 

Evropska mati pajkovka

je razpredla gnusno mrežo rjastih žic

čez gorske vrhove

in vanje izlegla svoja svinčena jajčeca.

 

Hodil sem po tej mitološki deželi

in skoraj videl sledove zob

na zemeljnatih stenah paranoičnih rovov,

kjer so vojaki žrli to zemljo

v svoji inhibirani paniki,

ki je razstreljevala njihove glave.

Skoraj kot nepotrebno drobovje v

mojem telesu

so ti rovi infekcijsko razpredeni

pod gorami;

temen žolč jih prepljavlja,

ko je noč in ni nikogar blizu.

 

Neokusno bi bilo prepredati

mojo osebno stisko s to stisko

kolektivne zgodovine.

 

Kosci krvavega mesa so pršili

po tej zemlji

kakor nežne kapljice gnojila

gnojijo njivo.

Na bruhanje mi gre,

ampak je spoštljiva slabost;

bruhanje kot darovanje svoje vsebine.

Izbruhal bi rad vse granate

in bombe in šrapnele,

ki jih jetra časa ne prebavijo

in nas tiščijo nekje pod požiralnikom.

Bruhal bi jih kot imena padlih,

ki so, izklesana v steno mavzoleja,

kakor otroška čačka na šolski razstavi –

nihče razen bližnjih sorodnikov jih zares ne opazi.

 

Soška fronta –

avtohtona slovenska vrsta

trpljenja.

 

 

 

Morje

 

V vsakem našem dihu

šumi morje,

od koder smo prišli.

Golih teles iz

objema slanih valov.

Še šumi,

ko se pretaka kri

po naših ušesih.

V vsakem našem dihu

je še tisto hrepenenje,

da bi bili lepi

in bi lepi stopili pred

soljudi.

A kaj so naša hitra fasadna lepotila,

zunaj in navzven?

Kaj pa duša?

In zaradi razkola

razpadamo.

Duša nas več

ne drži skupaj

in tonemo

kakor v morju,

po katerem hrepenimo.

Kakor v morju,

od koder smo prišli.

Katarina Gomboc

Sem Katarina Gomboc, rojena leta 1993 v Šempetru pri Gorici. Danes živim v Ljubljani, kjer na Filozofski fakulteti študiram slovenski in ruski jezik. Poezijo in prozo pišem, odkar pomnim, odkar znam pisati. Že kot majhna deklica sem se rada igrala z besedami, pisala zgodbe in si izmišljevala svoj jezik - študij jezika zato ni bil nič nepričakovanega. Slovenski jezik mi je blizu, ker sem v njem doma in v njem pišem, ruski jezik pa mi predstavlja nove in nove širine. Ko pa me začnejo jeziki, študij in vsakdanji svet bremeniti, se zatečem v univerzalni človeški jezik - jezik literature. 


Če si mislil,
da boš ob zvoku dihanja
drugega telesa
lahko zaspal, 
si se zmotil

ne,
rojen si bil v samoto
sam si se izvalil vanjo
skotil si se v njeno
okroglo neizbežnost 

Dvojina ti je
tuja

ker je v tvojih maternih jezikih
ni

toda čisto v vsakem jeziku
je beseda

za zvestobo

Na seznamu dežel, ki jih želim obiskati,
je bila nekoč Sirija.
Včeraj sem jo prečrtala.


Kako vzljubiti poletje

razbij ga na kamnu kakor lubenico,
da priteče sok

iztisni ga kot limono in zmelji kot špinačo,
da bo zeleno

ne zmeni se za vsa poletja prej
rojevaj ga iz neusmiljenih zim, 
ne iz ponesrečenih tesnobnih poletij

bodi upogljiva, kakor da si razgreta od sonca

in se opominjaj, da bo ugasnilo


Mesto

za seboj si pustila mesto in nič ti ni prišlo do živega,
gost zrak na podzemni ti je morda enkrat vzel sapo
in potem se mu nisi več dala,
skrbno si preračunala mrežo ulic, dokler je nisi povsem obvladala,
množice ljudi, čakajoče na trajekt, te niso prestrašile, niti turistične skupine s Kitajske, 
tista težka slabost po preveliki porciji sušija,
čudna mešanica vonjev v italijanski četrti, ki ti je drla v razdražene nosnice,
presladki karamelni makiato med prebiranjem mang na tleh neke knjigarne – 
nič ti ni moglo vzeti poguma in želje po preživetju – 
mesto
ti ni prišlo do živega, njegova oddaljenost, tujost, neobvladljivost,
potovalna insomnia in rahlo tresenje na letalu ti niso mogli odvzeti upanja –

zdaj pa si –
prestrašena
prepredena s strahom in luknjo v želodcu strmiš v svoj odsev v ogledalu,
v prostorih, kjer so odraščali drugi otroci, kjer so tuji dečki preigravali vedno iste videoigre
in včasih v razposajenosti metali svoje igralne konzole po tleh, 
čutiš nevzdržno osamljenost,
bojiš se sprehoditi skozi sadovnjak, kjer bodo spomladi cvetela sadna drevesa
in kjer bodo poleti na gredicah rasle jagode, 
zjutraj nočeš dlje gledali skozi okno in opazovati ravnice, prekrite z gosto zimsko meglo – 
da se le ne bi vse to z neskončno lepoto vtisnilo vate in te zaznamovalo 

čutiš, da imaš zvezano drobovje in da je tvoja zaljubljenost obkoljena –
tvoj namišljeni sogovornik z newyorških ulic, ki te je takrat nagovarjal,
da jej, da spi, da se sezuj, da se preobleci v pižamo, umij lase in občuduj v ogledalu – 
ima zdaj meso, ima toplo žuborečo kri, vonj po človeškem,
ima dlačice, materina znamenja, pričakujoči ud – 
in ti zdaj nežno prigovarja, da se pomiri s pokrajino, ki je v tebi,
da vzljubi prerešetano zemljo, ki je bolj plodna od ulic Manhattna
– 
vzljubljanje  sebe in vzljubljanje drugega bo od tebe, 
potem ko si bila tolikokrat prestreljena,
terjalo nevzdržni strah pred votlostjo človeškega bivanja,
toda pomni, da je to strah, ki ti ne more vzeti
ničesar, kar je že v tebi

Morda so štiri ure na noč
premalo za spanje
ena pomlad premalo za
nov začetek
več let premalo
za obstoječo zvezo
dva jezika premalo za razumevanje

morda je eno življenje premalo za to, 
da bi ga živel prav


Nekaj nenavadnega je
bati se poletja

izvotljenih dni kakor
izdolbenih kokosovih lupin 

kratkih noči
svežih juter
bolečin v želodcu 

tesnobnih prebujanj sredi noči
ko se navsezadnje le nasmehneš in si rečeš,

ne morem verjeti, 
da bom to res storila

 

Ob večerih


Ob večerih še vedno vzgajam
najinega nerojenega otroka,
vidim te v predsobi,
ravno si se vrnil iz službe,
midva te čakava v kuhinji,
v dnevni sobi je prižgana televizija
in zvečer ti bom v spalnici povedala, 
da pričakujeva še drugega. 

Zdaj je tvoja zobna ščetka
še vedno poleg moje,
igrata se nežno družinsko atmosfero,
v katero nisem povabljena.

V meni je še vedno dvojina – 
noben tuj jezik je ni mogel
izriniti iz mene. 

 

Z okna apartmaja v Malinski

Z okna apartmaja v Malinski
lahko vidiš trajekt, ki pelje od Rijeke do Cresa
lahko vidiš vrh Učke in večerno nebo nad morjem,
konec septembra lahko že slutiš jesen, čeprav je še poletje,
zvečer se moraš, ko se vrneš iz vode, obleči v pulover in si
čimprej posušiti lase, da se ne prehladiš 

v apartmaju v Malinski  bele rjuhe v spalnici dišijo po ljubljenju,
skozi odprto okno poslušaš klepet prijateljev, dokler ne zaspiš 
in v tvoje kopalke, ki se sušijo na balkonu, 
se večer za večerom ujame sladek vonj po cigaretah

pomirjena si, ker imaš vse,
sladoled z okusom smokve in večerno nebo,

nič ne more napovedati
prihajajoče strtosti tega
skrbno varovanega sveta. 

 

Zdaj že vem

Zdaj že vem,
da morda nikoli ne bom videla
jerušalajimske suhe prsti
in ukrajinskega zlatega polja

vem, da ne bom občutila sirijske vročine
in da tisoč veličastnih sonc,
skritih za mestnimi zidovi Kabula

zame nikoli ne bo vzšlo 

zdaj vem,
da se ne bom več vrnila v Sofijo
v umazano in prašno mahalo
po košček svojega razmrcvarjenega srca

zdaj že vem, moj ljubi,
da ti nikoli ne bom rodila otroka,
ker naju Bog premalo ljubi 

premalo naju ljubi,
kakor Izraelce in muslimane in Ukrajince

in ker se tudi midva ne ljubiva dovolj 


 

 

Aleš Jelenko

Aleš Jelenko

Aleš Jelenko (r. 1986, Celje) piše predvsem pesmi in kratke zgodbe. Izdal je dve pesniški zbirki; Od poezije do sanj (2006) in Ko duša vidi (2014) ter strokovno-filozofsko knjigo Spopad z moralo - Razmišljanja o pomenu moralnih vrednot (2010). Svoja dela objavlja tudi v nekaterih literarnih revijah, kot so: Hotenja, Liter jezika, Locutio in Novi zvon. Leta 2014 je osvojil 3. mesto literarnega natečaja "V objemu dveh domovin" v okviru JSKD in Društva Ljiljan. Letos pa je nominiran za finalni del Festivala mlade literature Urška 2015, prav tako se je uvrstil v polfinale Pesniškega turnirja 2015 Založbe Pivec.

Aleksandra Jelušič

Aleksandra Jelušič

Aleksandra Jelušič (1976, Maribor), živi in dela na Ptuju, ukvarja se z literaturo in fotografijo. Izdala je knjigo kolumn, fotografij in pesmi z naslovom Postanki v času. V aprilu je izšla pesniška zbirka z naslovom Z jezikom ti pišem pesem (Zavod Volosov hram, spremna beseda Robert Titan Felix).

Trenutno je v pripravi tudi knjiga kratke socialne proze z naslovom: Zgodbe iz notranje strani kože. Kot pravi sama, ji je všeč umetnost, ki išče tisto, kar je bilo namerno prečrtano, skrito in odrinjeno na obrobje družbe ali pa je zaradi naglice, pomanjkanja empatije in površnosti nenamerno prezrto.

Nina Medved

Nina Medved

Nina Medved je končala študij primerjalne književnosti in francoščine. Kot pesnica se je predstavila s svojimi pesmimi v različnih medijih v Sloveniji, Franciji in Kanadi. Posebej ponosna je, da je bila decembra 2014 skupaj s Tonetom Škrjancem in Matejo Bizjak Petit gostja Hiše poezije v centru Pariza. Kot soprevajalka je sodelovala pri prevodih več francoskih pisateljev in pesnikov (Andreï Makine, Jean Teulé, Guy Goffette). Je tudi aktivna fotografinja. Ustvarja in vodi pesniške delavnice, najraje skupaj s Petrom Semoličem. Trenutno živi v Mariboru.

Kaja Blazinšek

Kaja Blazinšek

Kaja Blazinšek, trenutno podiplomska študentka Primerjalne književnosti in literarne teorije, vsake toliko časa pokuka na dan s kakšno objavo svojih fragmentnih poskusov pesnjenja. Svojo poezijo je tako že nekaj let nazaj predstavila v reviji Poetikon in v literarni reviji dijakov Bežigrajske gimnazije Kamen, v letih študija pa je sledila tudi objava kratke zgodbe na spletnem portalu LUD Literatura in sicer v sklopu večerov Urne zgodbe. Včasih se pojavi tudi na Mladih rimah in prebere kaj novega, v zadnjem letu, pa se pogosto pojavlja tudi na lokalnih literarnih večerih v območju Posavja. Poleg poezije, pa včasih pove tudi kakšno pravljico.

Dominika Portić

Dominika Portić

Dominika Portić (r. 1988), ki prihaja iz Šmartnega ob Paki je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru študirala smer Slovenski jezik s književnostjo in smer Prevajanje ter tolmačenje nemški jezik. V času študija je njeno poigravanje s poezijo dopolnilo obiskovanje literarnih delavnic in udeležba na literarnih večerih, s čimer je širila svoja pesniška obzorja. Njene objave najdemo predvsem na spletu, in sicer na strani Literarni val in na Pesem.si. Tiskane objave pa lahko najdemo v drugi številki revije Liter jezika in pa v Literarni krpanki Subkulturnega azila. Z avtorjem Dušanom Enovo je sodelovala tudi pri pesniškem projektu Lunin sin, ki je doživel plesno-dramsko uprizoritev v izvedbi plesnega društva Salam Ghazeea iz Ljubljane.

Helena Zemljič

Helena Zemljič

Rojena 1995 v Mariboru, sicer študentka 3. letnika filozofije in slovenskega jezika ter književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru. Zanima jo predvsem zapletanje jezika in prepletenost filozofije z literaturo skozi čas in prihodnost. Prve pesmi je pričela objavljati na spletnem portalu Pesem.si, sodelovala je na Mladih rimah v Mariboru in Ljubljani, njena poezija pa se najde tudi v Litru jezika, Novem zvonu, Spirali, spletnem portalu Poiesis in različnih zbornikih. V zadnjem letu je prišla v ožji izbor natečaja Urška.