Kristina Kočan je rojena leta 1981 v Slovenj Gradcu. Živi in ustvarja v Mariboru ter povsod, kjer je mogoče. Je pesnica in prevajalka. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je diplomirala iz angleškega in nemškega jezika s književnostjo. Trenutno v Mariboru nadaljuje s podiplomskim (doktorskim) študijem iz ameriške književnosti. Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (ŠKUC). Leta 2008 je pri založbi Litera objavila pesniško zbirko Šara, ki je bila nominirana za najboljši prvenec leta. Leta 2006 je so-prevedla antologijo afriško-ameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Separatio). Poezijo, prevode in članke objavlja v osrednjih slovenskih literarnih revijah. Redno predava s področja književnosti in prevodoslovja na konferencah doma in na tujem.

Amerika brez naslova

The City: 1

sledim mu po ulicah kjer je hodil

ker mu sledijo vsi in moram videti zakaj

dobiva se na kavi nekje

na Upper East Side

tam živi en par

gojita orhideje vzrejata

teacup pigs in oddajata

en apartment on

ima brke kot francoski kuhar ona

pa je preprosto lepa

pisanje kartic je nujno pravi

iz mesta moraš javiti vsem

na vas kako je

je nujno napisati

da je mesto tu in samo tu

tam gre vidim njegove

korake na pločnikih

zlizane korake

ker so jih zlizali že vsi

morda me bo počakal za vogalom

srečam samo še več

brezdomcev ne vabim domov

četudi me za to prosijo dlje časa in

jih na koncu že vzljubim

moje veke se tu zapirajo

počasneje se gugajo

na starem drevesu v parku

za hišo vrane

tulijo druga v drugo

slabo spim tudi

lepa gospa s kozarcem

ledene vode in jaz s kozarcem mleka

najine pogovore zanese marsikam

sicer je v mestu lepo in denar leti iz

denarnic kot za stavo

jutri bomo morda res šli še

stavit na konje

zakaj si bil pesnik, Frank?

stopiva na ulico

Greenwich Village

ovije naju

kisel vonj New Yorka z nekim pridihom

sladkega ker ni kant

so smeti na voljo vsem

ne le smetarjem

Gino v bližnji slaščičarni spet pripravlja

canolije kislina

pa še kar seka v nosnice

dvojni espresso prosim

noč je bila divja

zunaj newyorčani pakirajo

blazine kopalke in neke

napihljive stvari sobota je

in East Hampton

jih bo pričakal

bleščeč sončen

prekleti japiji na Manhattnu

je tako lepo

če si bogat

midva pa ležat v Central Park

pred tem še v White Horse Tavern

čez cesto

po sendvič

Dylan Thomas se je tukaj zapil do smrti

kako New York

zapelje

kako ne moreš da v New Yorku

ne bi pisal

tako je pisan lesketav svetel

še ponoči

Babilon speaking

ko padam v tišine

v meni

bobnijo besede

v tisočerih jezikih

na 37. ulici

se ne slišim več

moj jezik ostaja

le še kot organ

otopel hladen organ

mojega jezika ni več

meša se španščina s portugalščino

kitajski z japonskim

ne ločujem obrazov

vsi smo statisti

iščem vse ki so bili pred mano

že tukaj

preveč jih je preveč

let so pustili tukaj

v Babilonu je lepo

dokler vejo zate dokler

morajo vedeti zate

v Babilonu hitro pritisne mraz

in se skrivamo v luknjah

stisnjeni skupaj

kot podgane v podzemlju

je Babilon

je to Babilon

nisem verjela da ga bom doživela

scena se ponavlja že stotič

naveličani smo

stolp pada

pada

pa

da

to so svetilniki.

to so svetilniki. iščeva jih na karti

poizvedujeva pri domačinih in nato

jih najdeva to so svetilniki. vsi

postanejo moji najljubši galebi

se zaletavajo v sončne žarke in morje

je razigrano kmalu bo mrak v meni

se prepletajo številne zgodbe stare

in novejše na vzhodni obali

jeva ostrige ki sem se jih vedno bala

zaradi učinka ki bi jih lahko imele name

pod svetilnikom sva drug pred drugim gola in

greje naju septembrsko sonce

to so svetilniki. njihova imena odzvanjajo

v najinih glavah

Nantucket

trave in pesek peščeni poljubi

peščeni sendviči na peščenih sipinah na pikniku

in veter kolesa

parkirana tam nekje skuštran otrok

se igra z majhno lopato misli

da bo izkopal predor oče

na ležalniku in neka ženska

ki se bori z valovi

v daljavi jambor

za večerjo jastog pod svetilnikom

vsebina srca se izlije

na pesek nantucket

fotografiram te v mislih

da te bom imela za vedno

četudi so noči dolge, niso predolge

tudi tukaj išče vsak svojo

Ameriko jaz

skozi Dylanove lisičje in Sartrove levje oči

pišem po vodi kot bi rekla

Gwendolyn

Jim was a dwarf, don't

you know? dovoli da hodim

posedat med

tulipane si posadil

tisto pomlad

sem odšla in

so ti ostali le tulipani

zdaj pa se vračam jaz

vrača ni več

in ti ti si zapustil Ameriko

in pel divjino dokler te

ni vzela tebe

s kosmatimi rokami in lepimi

lasmi kot

rjuhe iz gline so bile svoje

roke si polagal name

roke polne prsti

si polagal vame in ni iz mene nič zraslo

položil si jih globoko

in sem te gledala z odprtimi očmi

in je bilo tako dobro kar sem videla

tam ob reki

z luno vsega je bilo preveč

včasih mora nastati tišina

da sploh preneseš

do krvi je šlo

tako sem želela vstopiti in ležati

ob tebi tvoja

mokra in krvava

če lahko prideš z ladjo si vprašal

če lahko ostanem

ostala sem

brez besed samo s tistim prekletim

spomladanskim zavitkom v roki

na plesu opoldne na trati pod

velikim drevesom sva plesala pila

margarite in oba sva bila

prijetno pijana opoldne v nedeljo

sredi Austina potem sem razsula celo torbico

na ulici rekla tell me a joke

in si vprašal prvega mimoidočega in nama

je povedal šalo o Kitajcih

tako sem se smejala

če lahko ostanem

in nisem