Ana Pepelnik

Foto: Mojca Pišek

Ana Pepelnik, rojena 1979 v Ljubljani, je pesnica in prevajalka. Prva pesniška zbirka Ena od varijant kako ravnati s skrivnostjo (Prišleki, LUD Literatura) je izšla leta 2007, dve leti kasneje, leta 2009, je pri isti založbi izšla še druga, Utrip oranžnih luči na semaforjih. Prevaja poezijo ameriške mlajše in tudi ne več tako mlade pesniške generacije, med imeni avtorjev se tako znajdejo Joshua Beckman, Matthew Zapruder, Matthew Rohrer, Noelle Kocot, Jennifer Clement, James Schuyler in Elizabeth Bishop.

V drugem prostem času je mama, špikerka na neodvisnem radiu Radio Študent in raziskovalka glasu v številnih besedno/zvočno/tišinsko/škripno/šumskih dogodkih, recimo v mednarodnem projektu Metropoetica, še največkrat pa kot tretje kolo zasedbe CPG. Živi, dela in spi še najraje v Ljubljani.

Sama pri sebi pravi, da je svet v resnici lep.


ŠEST PESMI

  

 

za tvojo roko

  

Drži mizo in kuhalnico

 cefra veter na kratke piše.

 Ko jo položiš na mizo

 nastane mala morska zvezda.

  

Galebi utihnejo

 ko rečeš da so dolgočasni.

 Gugajo se na vodi

 in kljuvajo črne plastične vreče.

  

Zadnje čase veliko govoriš

in vse razumeva.

Plezaš proti namizni lučki

in jo hočeš obrnit v najino smer

 

 da se ne zgubiva. Preden zaspiš

 se zasmeješ in se potunkaš v noč.

  

 

 

nebo

  

Predolgo si tukaj in sploh se ne 

smeješ. Preveč misliš na to

da so mladi ljudje bolj srečni. Ker

verjamejo. In zaupajo v tiste  

poskrite ideje do katerih se pride

samo če se popraskaš in potolčeš.

 

Premalo misliš na to kako se bosta

lotila vprašanja o površnih

podobnostih ki ne peljejo nikamor. 

Zakaj se držanje za roko in posedanje

v naročju kar naenkrat neha.

 

 

Če že stojiš sredi vode in je temno

si prižgi zvezde in odpihaj dež. Pocukaj

se za lase in daj roke iz žepov. Naredi

fige in ne dihat dokler se ne segreješ.

 

  

 

šumi

  

Sploh ne vidim več

senc in mavric na steni.

 

Mogoče še obstajajo kosi

drobnih barv na ograjah

 

ogromnih mest ampak zdaj

jih običajno spregledam.

  

Moji dotiki so umirjeni

usmerjeni k pisanim knjigam

  

z njih brišejo prah še preden

se ulije. Nobena vremenska napoved

  

noben časopis ne pove toliko

kot mesto ko se ustavi.

 

Ne znam več risat

trenutkov in miru ko nekdo spi.

  

Polomim ogromno svinčnikov

 in pogrizem pet kulijev

  

samo za par stavkov ki šumijo

na papirju kot star radio.

 

 

 

 

iz kadra

  

Nilski konj

je bil tako ogromen

da je požrl

cel filmski trak.

  

Vse ostalo

je šlo naravnost

v spomin.

 

Kako se je v petek

sonce usedlo

na strehe hiš.

  

Kako sva cel dan

iskala nov trak

in ostala brez

avokada in začimb.

  

Precej kasneje

sva sklenila

 da mesta nikoli ne bova

 omenjala v pesmih.

 

 Da bova vse

 kar se bo nabralo

 v tem mestu

  

pustila v zraku

ki se bo vrtinčil

kot nilski konj

na filmskem traku.

 

  

 

skloni

  

Drevesa so postrani. O tem sva govorila.

 In veter brije tako močno da se ne sliši.

 Nič. Tudi o fazanu sva govorila. O njem si

 me spraševal pri zajtrku. Bila sem tiho

 in pisala o ptičih. Bala sem se ga. Fazana.

 Prihajal je ob pol sedmih. Trzal je z glavo

  

in jo držal nenavadno postrani. In gledal.

 S tistim ptičjim levim očesom je gledal

 v moje levo oko in vsake toliko zaloputnil

 svojo živčno ptičjo veko. Od spodaj navzgor.

 Kot kura. To vsi ptiči počnejo res

 neestetsko. Zato se jih bojim. In fazana

  

sem se bala. To sem zunaj med vetrom

povedala a je vse skupaj vrglo na sipine. Skloni

se. Si zavpil ko se je veter potuhnil.

Zato da te bom slišal. Čeprav nisi nikoli poslušal.

Padala sem v peščene kotanje polna mivke.

V ušesih v očeh v čevljih v spodnjih hlačah.

 

 

Bila je povsod. Drobna bodeča bela.

V prevelikem anoraku in hlačah sem spominjala

 na pisan balon ki se je zataknil v zrak

 in ne more nikamor. Z užitkom sem preklinjala.

 Sklonjena. Z glavo v mivki. Vse po spisku.

 Še najbolj vašo hišo. In ljubki postelji.

 

Modro in zeleno. Ki sta stali vsaka v svoji sobi.

Včasih sem položila dlan na mrzlo steno in razmišljala

v katerem filmu je imela igralka roko v istem

položaju in kdo je bil igralec z roko na drugi strani

stene. Potem sem zaprla oči in čakala toploto

tvoje dlani. Čez steno. Potem me je še bolj zeblo.

  

Po tistem ko sem zjutraj pogledala v sobo z zeleno

posteljo sem videla da stoji pod oknom. In ne

ob moji steni. Konec filma in neprespane noči.

In še to. Ves čas je bila tema. Samo čez dan

je bilo malo bolj svetlo. Takrat sem zajela malo

mivke in s cmokom v grlu pihnila daleč stran od obale.

  

 

 

pristanišče

  

Takrat je bilo jutro polno galebov in mimo so vozili

tramvaji. Nekaj hiš naprej je kazalo na ladje iz nekega

časa ki ga tam lahko celo primeš. Ogrlice iz jantarja

so se zlato bleščale v soncu ki je s težavo lezlo iz megle.

Povezane v dolgo vrv so se ogrlice zategovale okoli vratov

dveh labodov ki sta se drenjala z galebi in kljuvala drobtine.

  

Ribiču so padale iz ust. Zdel se je kot da bi tam zmrznil

potonil v davni čas ko so na črnih ladjah iz masivnega lesa

še spali gusarji. Ko so lomastili po tej ulici najbrž niso

vedeli da se bom enkrat na lep meglast čuden dan

po tlakovcih potikala s fotoaparatom ki namiguje da sem

turistka. Z rumom v svojih gusarskih trebuhih mastnimi

 

brki in zadahom prekajenih slanikov sploh niso vedeli da

obstaja beseda turist. Tukaj sem mislim na gusarje in hodim

za vama. Naokoli po mestu kjer je zlato samoumevno

in se nahaja v besedah čas gusar jantar in turist. Še molk je

zlat zato pišem naprej da še obstaja ljubezen. Počasi se vije

za parom labodov ki za sabo puščata vzvalovano morje.