Vesna Spreitzer

Vesna Spreitzer, rojena 1975 v Celju, je dolgo delala kot kulturna novinarka na Radiu Maribor, zdaj pa dela v Ljubljani na programu ARS. Piše pesmi, in kratke zgodbe za otroke. Svojo poezijo rada poveže z drugimi mediji, pogosto z zvokom invideom.Leta 2011 je pri Založbi Pivec izdala svoj pesniški prvenec z naslovom Razvezana tišina, ki ga je predstavila tudi v obliki multimedijskega performansa. Ustvarila je več samostojnih projektov, dva radijska recitala: »Prebujanja« in »Iz ogledala grem« , video-zvočni projekt »Bijem«, projekt Zid na Hiperfasadi KI.

Horizont

Prinesla sem pesmi

Prinesla sem pesmi,

da bi jih brala.

Prinesla sem jih,

sèm na travo,

pod drevo,

ob cvetoči grm,

v dihanje pomladnega vetra,

da bi jih brala.

A je oko ves čas bežalo

od črk v zeleno.

Odprla sem ušesa

in začela brati z njimi:

kitice ptičjih spevov.

Potem sem z nosom

brala rimano cvetje na vejah,

po koži mi je nežno udarjal

svobodni ritem popoldneva.

Stopicljala sem v metriki trave

in iz nje bezala metafore.

S celim telesom

sem brala

tvojo pesem.

Brala sem jo,

in se ji pustila peti.

Horizont

Čez robove grem.

Nihče ne ve do kam.

Substanca sebstva

se zunaj meja spremeni.

Nihče ne ve v kaj.

Ta svet je svet prividov,

navideznih ločnic in stikov.

Za optično prevaro črte

nič ne izgine in nič ne pride,

vse že je.

Zato, kadar pravim: grem,

sem v resnici že tam.

Sem v resnici tu.

Sem tisto,

kar sem od vedno,

popolna neznanka

vsem, ki gledamo

črto teme in luči

in verjamemo, da smo

ves čas na mestu,

da je resnica ločena

od sanj

in ne, da so sanje

senca resnice,

kot je noč le senca dneva,

in da je moja skrivnost

pravzaprav neskrivnost

za tisto črto,

kjer sonce ves čas sveti

in je tema

mati svetlobe.

Puzzle

Ta igra ne zahteva pravil

samo občutek za prileganje.

Razdrobljen začetek neštetih možnosti

je utvara.

Vsak prostor ima svoj košček sestavljanke,

poljubnosti so onemogočene.

Skrivnostna sila ujemanja

je zgolj tovarniški razrez.

V domeni igralca je le strast.

Najprej najde dva koščka, ki se ujemata

potem gre lažje,

na koncu,

ko strast ugasne,

ko je slika cela

in ne veš kam bi z njo

si želiš moči tibetanskega meniha,

da jo raztreseš,

upepeliš,

da se osvobodiš svoje kreacije

in si pri tem še vesel, da ničesar več ne poseduješ.

Razen igranja samega.

Kako dolgo traja, je odvisno od pristopa

in izbire formata.

Sedeti ob vili

Mirno plivkanje vode.

Le tu in tam veter,

z leve,

v skrivnost na licu

in v rahlo priprte oči

Ne meneč se za nič drugega

kot za reko in človeško toploto

ob sebi.

Iz svojih las

bo stkala jadra,

ravno prav velika,

da mu bodo za krila.

Potem ga bo prijela za roko

in ga pognala po reki

navzgor,

do izvira,

kjer bo pil globoko luč

in jo prinašal

vsak dan na nabrežje

kjer sedita zdaj,

tiho

drug ob drugem.

Ona ga gleda,

on gleda ladjo.

Pripeljala mu je labode

z zlatimi kljuni,

pometla oblake in počesala veter.

Zdaj mu poje na uho

urok z rečnega dna

in ga vabi

naj valuje

v niču.

A on se ne zgane.

Gleda ladjo,

šteje ljudi

in misli,

misli svet in nesvet

misli pesem in vilo v njej.

Medtem se njeni

zlati lasje igrajo z vetrom

in ga žgečkajo po čelu.

Žrtvovanje

Solze ne bodo več napolnile teh očesnih jamic.

Samo sprale bodo tisočletno zemljo pozabe

katere pridušeni kriki so se zajedli v današnje meso.

Mala je.

Lobanja mladega dekleta

najverjetneje.

Vzeli so ji nebo,

še preden ga je zares videla.

Dali so jo bogu

in ji ga niso predstavili.

Ni vedela, da se bo še enkrat rodila,

in še enkrat, in še enkrat.

Ni vedela, da se bo vedno znova pustila

speljati v smrt,

da bodo drugi lahko živeli.

Ni vedela, da si bo enkrat izkopala svojo lobanjo

in jo umivala preteklosti, jo ljubkovala

in ji šepetala o ljubezni in življenju.

Ni vedela, da bo prav takrat dvignila pogled in videla nebo.

In slišala veter,

in povonjala zemljo,

in zaigrala na svoje kosti

bolečino, ki se je nabrala med rebri, v vratu, medenici.

Ni vedela, da bo njen dih enkrat premagal smrt

in bo odpuščanje ples

in bo življenje tiha predaja blagoslovu.

Ujetosti I

V čakalnici ni bilo nikogar. Pil je že tretjo kavo iz avtomata in brezizrazno buljil skozi okno. Iz žepa je potegnil škatlo cigaret, jo odprl in si premislil. Po neprespani in prekajeni noči mu je bil ta vonj naravnost odbijajoč. Srebnil je kavo, ki ni bila nič manj ogabna, a je imel z njo vsaj nek opravek v tej brezčasni sobi z opranimi stenami. Koraki, ki so se približevali čakalnici so ustavljali njegov dih in se nato izgubili v glasnem bitju srca ter vzdolž hodnika. V žepu je spet otipal škatlo cigaret, se malo poigral z vžigalnikom in skoraj roteče pogledal proti elektronski uri na steni. Kako dolgo je že notri? Petnajst minut, pol ure? Pravzaprav ne ve. Ko sta prišla, je vse okoli njega brnelo, počutil se je kot statist v filmu blodnjav. Pa niso bile blodnje, kava je bila res prazna in ura je čisto zares zelo počasi tekla. Če bi mu kdo pred desetimi ali pred dvajsetimi leti napovedal takšno življenje, bi se mu smejal. Zdaj mu ni bilo do smeha. Ženska v operacijski je bila njegova ženska in otrok, ki ga bo tam sama spočela ne bo njegov. Čigav bo? Čigavo seme se bo utelešalo pred njegovimi očmi? Koga bo iskal v očeh, v nasmehu? Do konca življenja bodo ta vprašanja zevala v njem, kot vedno sveže odprta rana? Ga ne bo ves čas nekje na tihem kljuvalo razočaranje nad samim seboj? Si bo kdaj lahko odgovoril na vprašanje kaj je delal narobe? Plošča vprašanj se je vrtela znova in znova. Odgovor pa je bil samo en: v tej čakalnici ni zraka! In tako dolgo je že v njej. Ne samo pol ure. Več mesecev, več let je zaprt v to čakalnico, kjer se premikajo le številke na uri. Samo enkrat je v teh zadnjih letih vanjo posijalo sonce. Imelo je modre oči in mehke blazinice na žarkih. Božalo ga je in on se je smejal. Odprl je okna, da bi se žareča sreča vpila vanj in da bi jo lahko poljubljal v neskončnost. Tam je stala igriva in ljubeča in ga vabila na zrak, v dih življenja, ko se mu je nenadoma zazdelo, da sliši korake, ki se približujejo po hodniku. Naenkrat ga je zazeblo v kosti in zaprl je okna. Koraki so potihnili, vse je obmirovalo, le številke na uri so se počasi obračale. Stopil je k avtomatu, potisnil vanj kovanec in počakal na kavo. Tudi ženska v operacijski ga je nekoč, pred leti zbujala v sončno jutro, a kaj ko se je že zdavnaj naredil dan, njuni sončni žarki pa so postali prešibki. Zdaj se bosta spet našla v otroku. Pogledal je v plastičen kozarček, in ga nesel k ustom. Ne glede na vse, ve, da bo ljubil tega otroka. Toda …. vodena grenčina se mu je razlila po ustni votlini.. ali bo lahko kdaj vzljubil tudi to prekleto sobo?