Jana Putrle Srdić

Jana Putrle Srdić (1975) je izdala dve pesniški zbirki: Kutine (2003) in Lahko se zgodi karkoli (2007). Tretja knjiga z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje bo izšla v 2014 prav tako pri založbi Center za slovensko književnost. Njena poezija je prevedena v 12 jezikov in vključena v številne antologije, poleg knjige v španščini (Puede pasar cualquier cosa, Gog y Magog, 2011) pa je izšla tudi njena zbirka pri ameriškem založniku (Anything Could Happen, A Midsummer Night’s Press, 2014). Občasna prevajalka poezije (Robert Hass, Ana Ristović, Sapphire, Sodobna ruska poezija) včasih piše tudi besedila o sodobnem filmu. Živi v Ljubljani in dela kot producentka za sodobno intermedijsko umetnost (Galerija Kapelica, Zavod Gulag).

To je tvoj svet

Stopiti iz sebe

Večino časa se zdi, da kar gre,

čeprav se konstantno zaletavamo vase

v kopalnici in drugih tesnih prostorih.

Kot da so knjižne police

s plastičnimi Benetkami,

naše jutranje navade,

kako se poljubljamo,

kam letimo, na kakšen način

čutimo, da nam manjka rep

ali sposobnost iz vsake situacije

izluščiti gladek smisel kot arašid –

da so vse te stvari merilo običajnega.

Ta prostor pod nebom in ta planet

čutimo kot središčno os bivanja.

Uporabljamo tehtnico, ure dneva,

zgodovinski vpogled, pogled iz

vesolja na Zemljo. Straši nas

sestop starcev v prvo osebo ednine.

In pozabljam

na vse

sence

in svetlobe,

ki potujejo čez

strmo obalo,

na dlani,

ki kdaj božajo zgolj svojo

temno kožo v tišini sonca,

na skrivnostno

odgriznjeno gobo

ob svitu

na robu jase,

na zrak

v vseh plastičnih

vrečkah

po svetu,

ki jih nosi veter.

Izdihni, ko izpustiš

Vdihni, ko sežeš, mi reče,

izdihni, ko se oprimeš. Vdihnem

masten cvetlični vonj poletja,

fizikalca na busu, marihuano.

Izdihnem tri krat deset metrov

neprebranih knjig, pešačenje po

Antarktiki, vlečne pse, ki me ne

bodo pripeljali nikamor.

Vdihnem čudovito reklamno svetlobo

z jesenskim listjem in lepotico v renaultu,

potem skušam izdihnit

žensko in avto.

Zakorakaj v virtualo, mi reče,

in se usedi med nano delce.

Vdihni, izdihni, to je tvoj svet.

Ti spolirani elektromagnetni impulzi,

ki jim praviš glasba in enakomerno

odmerjeni kriki iz doma za upokojence

pozno v noč. Dihaj.

Vdih in izdih.

Vdihni, ko sežeš, izdihni, ko izpustiš.

Vdihnem bele tabletke.

Letala.

Besede ljudi, ki so se

obdali z veliko tišine.

Sani. Naletavanje. Vlečne pse,

lahko da mi pridejo prav.

Drobne impulze upanja

kot pornografijo v otroštvu –

odprto režo v neznane svetove.

Vdihnem povsem naključne detajle,

drobne gibe rok, zasuke glave in medmete

ki nimajo mesta v epskih romanih.

Dim iz filma Razpoložena za ljubezen.

Izdihnem in poslušam prasketanje omrežij,

nedoumljivo pot informacij v tem

nasičenem in praznem vesolju,

brnenje nasprotij v sebi.

Vse je neponovljivo.

Ponovi vajo: vdih in izdih.

Spanje

Zaspim privezana na posteljo,

ker se preveč obračam,

kot v zadregi trdijo.

Zaspim, ko Necksi kapljajo

v čuječo koncertno dvorano,

z glavo v tvojem naročju,

da ti slina povsem zmoči hlače.

Zaspim sama,

ne da bi znala drugače,

v dvoje, brez spomina na samost.

Z moškim in žensko,

zaljubljena v oba.

Sredi sobe ležečih ljudi,

ki vrtoglavo krožijo okrog

mene. Kakšen napor.

I drove all night to get to you

z zlomljenim vratom

in glavo na tresoči šipi avtobusa.

Neštetokrat se zbudim

sredi srčnega napada,

v kristalno ostri bolečini.

Zbudim se s sladko pozabo

v svet, ki nežno lebdi okrog

mene in potem s strašljivim

zvokom pade na tla,

ko se spomnim,

da te več ni.

Kakšno jutro se zbudim

v visokoresolucijsko

jasnost trenutka,

ko opeka na zidu stavbe

zažari v močnejši barvi.

Ta jutra čakam.

Nebesna telesa

V naporu mišice drgetajo

pod zagorelo gladko kožo,

tršate in napete čez štrleče kosti,

trepetajo pod blatno dlako, ki se

v mesečini srebrno zasveti.

Eleganten nihljaj bogomolke

v mečih mladih deklet pri

preskakovanju gumice

je parada hitrosti in malomarne

brezbrižnosti sredi bleščečega

jutranjega sonca.

Sveži travni listi prebadajo

iz teme v zeleno svetlobo.

Potem temnijo, s pigmentnimi madeži

na sprani koži. Plasti se nabirajo

okrog pasu in telesa zavzemejo

oglate oblike, iz las izteče rumena

in ostane pusto, belo srebro.

Dih ima vonj vlažnega

volčjega brloga: po mleku

in mladičjih iztrebkih. Roke

in noge se daljšajo, meso

se tanjša.

Vesolje doseže točko, ko se prične

krčiti vase, telesa se selijo v notranjost,

nazaj v temo, njihove misli obrezane

poželenja in vedno bolj gole:

peresno lahka

ob večerih nepremično sedijo

na skali

in edino pod žledom skrivenčeno

drevo v bližini raste vzvratno.

Krasni novi svet

(trailer)

Ti čudoviti barvni filtri,

te hitre montaže,

animacije, vgrajene v resničnost,

ki ustvarjajo nove resničnosti,

kibernetika in OSi, v katere se zaljubljamo,

tehnološki vmesniki, ki nas vpenjajo

v micelijsko mrežo

in jo razpenjajo okrog planeta,

vse to potrebujemo za več miline,

za razsrediščena doživljanja razplastenega sveta,

plemenske in new age halucinacije

se spreminjajo v meddisciplinarne raziskave

resnih deklet,

ki polagajo svoje roke na krmilo,

brišejo mejo med kamni, kristali in živimi bitji,

med druženjem in vpenjanjem,

med ljubimci in ljubeznijo do mnoštva vsega

kar je navsezadnje eno in isto.

Knjige niso dovolj za sporazumevanje

z živalmi. Iščemo poti v mesta, iščemo poti

iz mest, a to niso več enake migracije,

to ni več isti svet. Eden mnogih je.

Preverimo vreme,

dodamo malo snega in se usedemo

pred ogenj. Pokadimo pipo miru, primemo se

za roke in upamo kot Tesla, da energija steče.

Nenadoma severnjaki

V tem času drevesa raztreseno izgubljajo

liste in ptiči odhajajo na dolge polete

samo zaradi notranjega občutka,

na katerega mi ne damo nič.

Tak čas je, da bogati starci v posteljah,

polni spominov na super osmičkah

preigravajo najljubše prizore.

Ostali posedamo na ploščadi kavarne

in v avanturističnem duhu

prepuščamo svoje lase vetru.

Pripelje se družina s severa Evrope

v zbledelem oranžnem kombiju,

naloženem s kolesi. Koliko jih je!

Kako prijetno obrabljeni so. In svetlolasi,

z udobno ponošenimi čevlji.

Druga varianta, kako preživeti življenje

Kar imaš za ogrevanje, hitro postane epilog.

Pišem z mislijo na boljše pesmi.

Brišeš mizo, prestavljaš knjige

z mislijo na hrano in večerne goste.

Pili bomo vino in se smejali.

Govorili o sočasnosti pojavov na Zemlji,

o hkratni iznajdbi ognja na različnih koncih sveta.

Kar imaš za naključni element, je posledica.

Menjaš stanovanja in mesta,

srečuješ ljudi, ostajaš sama.

Pomembno je delo, pomembno je

molčanje v dvoje.

Prestavljaš vazo z divjimi modrimi rožami.

Naenkrat ne veš.

V neki kuhinji s polarno svetlobo

se nehaš približevati,

vse ceste se cepijo v poti in izginjajo.

Drevesa rastejo skozi tebe.

Fotografije otrok in starih ljudi so najbolj preproste, rečeš

120 leten moški kupuje salamo

in Dobrovoljčka pred mano v trgovini,

mogoče klošar ali pijanec

ali enostavno star.

Njegove oči tako nezastrte

kot živalske

kot odprto polje po bitki

ali pogled z dvatisočaka.

Bodejo ven z japonsko kutino

med vsemi tistimi smrekami

in mahovi, z grmičevjem zaraslo

potjo in nič posebnega,

včasih letalo, potem pa spet

ta čudna tišina gozda.

Vsaka ljubezen je politična

V sanjah si z direktorjem

deliva stanovanje,

kotliček ne deluje

ali pa je kopalnica.

On ves čas zaliva rože,

jaz lepim male koščke

svetleče folije na steno.

Vsekakor mi je naklonjen.

Poezija fiksira naključje,

pravijo. In še: vsaka

ljubezen je politična.