Anja Golob

Foto: Grace Schwindt

Anja Golob

 

Anja Golob (1976) je študirala na ljubljanski Filozofski fakulteti filozofijo in primerjalno književnost. Ukvarjala se je s pisanjem gledališke kritike, deluje kot dramaturginja in publicistka, prevaja ter je lansko leto s skupino somišljenic ustanovila drobno založbo VigeVageKnjige, kjer se udejstvuje v več svojstvih. Poezijo revialno objavlja doma (Literatura, Apokalipsa) in v tujini (Edit, Jahrbuch der Lyrik, Wespennest), izdala je dve pesniški zbirki, V roki (2010) in Vesa v zgibi (2013). Živi med Ljubljano, Brusljem in Londonom. 


Peteroboj

RAVNOTEŽJE

»Morte vedet, dekleta, da je ena najvažnejših stvari v življejnu – obdržat ravnotežje.«

Ne čakaj na maj (F. Čap, 1957)

Dovolj natančno si lahko predstavljamo,

o čem razmišlja šolar, viseč z brado nad

drogom, ko šteje sekunde in opazuje

zehajočega učitelja športne vzgoje

s štoparico – toda kaj je z drogom?

Najprej te vklenejo med ostra kovinska

nosilca, nakar se te ves ljubi dan

trdno oklepajo pari potnih dlani, ko se

toga telesa trudijo pretentati

čas in gravitacijo – kaj si misli drog?

Ali tehtnice, kaj občutijo, razklane

med dvoje, ki ni nikoli docela enako?

Ta absolutna neznosnost nenehnega

izenačevanja, ta absurdna potreba dvojega,

vsaj po nečem soditi v isto, pripadati.

K sreči ne berejo Hegla in ne vedo, da a

ne more biti nikdar enak a, ker je, kar je

nekaj, vselej eno, nikdar isto. Ni spolnega

razmerja, sedanjosti in – ravnotežja. Ni da ni.

In tudi vaja z drogom je le preizkus, še eden

v vrsti mučnih testov vzdržljivosti pri

osnovnošolski telovadbi, toda –

kaj drugega je življenje?

Tam nekdo vzdihne: »Moj bog … življenje,«

ko drugi vzklikne: »Moj bog: Življenje!«


STOPNICE

 

govorijo z menoj

šepetajo z glasom, ki že dolgo

ni videl vode

samo z njimi govorim

ko mi je dolgčas, oblečem jopo,

zaklenem vrata in hodim

ko se spuščam, žužnjajo

v mirni plimi,

ko se vzpenjam, me spodbujajo

s svojimi stoki

vem, katere me najteže

prenašajo,

vem, katere trmasto molčijo,

naj nanje naložim karkoli

samo z njimi govorim,

samo z njimi

veliko jih je

in mnogo tega so doživele,

dosti vedo, precej imajo povedati,

če k njim pristopiš s pravega konca

veliko jih je,

pri miru stojijo, nikamor ne gredo,

nikamor ne peljejo

ko se vzpnem nazaj in odklenem,

vselej vstopim v drugo sobo,

ki je nova z isto ihto,

kakor moram biti jaz


S TEMI ROKAMI

 

S temi rokami,

kaj delam z njimi, za kaj so mi?

Te roke, šle naj bi med knjige,

razpirale liste, obračale platnice, zagnano,

radovedno?

Bile naj bi delavske,

znale naj bi prijeti grablje, motiko, vile za seno,

pa klešče, kladivo, ključ št. 14 –

in med odmori sendvič, Cockto in karte za tarok?

Te roke – znati bi morale ljubiti,

nazorno kazati, ko obožujem,

dvigati čaše, vešče sukati pribor, malo kasneje

na hitro stisniti taksistu bankovec

z malomarno gesto drobiž, prosim, obdržite,

neučakano napasti ploščico za dvigalo … ter se nato

divje in drzno ubadati z obleko, biti

spretne, a neusmiljene z gumbi, tenkočutne z zadrgami,

odločne z zaponko, oj, zaponko modrca –

da bi se mogle nato v stiku s kožo razplamteti,

zagoreti v neučakanem ognju opotekavega božanja,

praskanja, drgnjenja, draženja, trganja, vasovanja,

hrepeneč, da ta čudežno čutna tkanina njene kože

nima konca?

No, pa ne – ne te roke … Kar edino znajo, je držati

druga drugo za tolažbo …

in tu in tam pisalo.


ŽILE ŽICE

 

To se mi sanja: žival ima prste.

Leži na boku, gledam jo s hrbta,

glavo sklanja naprej, kot da je

plašna, in rahlo ritmično niha.

Z mehaničnimi, praznimi gibi

brska po raztrganini, prsti pozorno

prebirajo tkivo in iščejo žile.

Eno po eno izdirajo, da jih je lažje prijeti –

žile so tenke, a čvrste, kot žice v električnem vezju –

in jih s težavo pretrgajo, drugo za drugo.

Žival dela neslišno, je skoraj negibna, počasi

in temeljito prekinja dovode utripanja srcu,

ki se ječé zapira, kakor žival zastira zavese zenic.

Prostor krog nje je izpraznjen, namočen v mlako

polzeče krvi, nad katero nima in noče več oblasti.

Plašč njene kože je razpet na skelet kot mlahav

šotor v pomladnem vetru, pred katerim ležijo

kot nametana prtljaga nasedli organi.

Hlastavo diha žival (telo je mašina), prisluhne,

skrči se, obnemore, stegne zariple prste od sebe

in zmagoslavno otrpne.


ŽENSKA

 

ženska sede v tvoje naročje

ženska spodreca krilo in ljubko zardi spričo nemoči ob lastni naravi

ženska se splazi v tvojo posteljo

ženska, odpre se, povabi te, pridi, vstopi, reče

ženska – kako te pogleda in vidi hkrati

 

pusti ti, da govoriš v njenem jeziku,

pozorno posluša, le redko te blago popravlja,

daje ti piti s svojih nedrij, blago te boža, ko se ti bliža,

njen vonj celi rane, modrice barva nazaj v barvo kože,

v očeh ji tli tvoj pogled, z golimi rokami vzdiga

oblake s pustih dni, polnih nemira,

saj ženska ve, kako se streže stvarem

 

lej, tu je, pred tabo, ženska,

spokojno stoji v preseku časa, ki ne obstaja,

vanjo se stekajo vse ceste, vse reke, morja in vreme, drevesa in misli,

vsa glasba, vse rože –

ženska je, in nič razen nje

ženska, prisotna, neskončna, nema, ogromna,

kar živi, kar se giblje,

vsemu vtiskuje s svojimi dolgimi kraki žareče pečate

a vedeti moraš: ženska, frfotava kot pisani zmaji

na daljnih peščenih obalah, si ne pusti reči,

ne vzame na znanje, ne bo šla s teboj

zgolj zato, ker si ti

zato stopi prednjo, poglej jo in prosi – tedaj tiho pade iz njenih ust

nekaj podobnega rebru

to reč spusti nežno predte, ko se smehlja in obrne, da se z lahkoto razblini

na tleh pred teboj leži kost, preizkus zate, prvi po vrsti:

napraviš kaj z njo – postaneš ti ženska

ne veš, kaj bi z njo – ostaneš, kar si

kar daje kosti